 Jutri se bomo začeli s tridnevnico pripravljati na največji Marijin praznik, Vnebovzetja Device Marije, ki bo v četrtek. Praznik Marije Device so v jeruzalemski Cerkvi začeli obhajati že kmalu po koncilu v Efezu, leta 431 po Kristusu in ga povezovali z Marijinim odhodom s tega sveta. Čeprav Marijino vnebovzetje sodi med najstarejše Marijine praznike (prve omembe segajo še v obdobje pred 4. sto. po Kr.), je papež Pij XII. versko resnico o Marijinem vnebovzetju razglasil šele leta 1950 z apostolsko konstitucijo »Munificentissimus Deus«. Številne cerkve po svetu, od mogočnih katedral do vaških in božjepotnih cerkvic, izpričujejo stoletno vero v Marijino vnebovzetje.
 Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali »zaspanju« (lat. Dormitio), sta tako imenovana apokrifna evangelija »Zaspanje svete Božje Matere« in »Prehod blažene Device Marije«. K temu spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega , sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega.
Pri nas je Mariji posvečenih veliko župnijskih, podružničnih, zlasti pa božjepotnih cerkva in kapelic, zato je Marijino vnebovzetje v našem verskem izročilu globoko zakoreninjeno. Katoliška in pravoslavna Cerkev ta praznik obhajata na isti dan. V preteklosti so ljudje na ta dan veliko romali. Romanja imajo globlji verski pomen zato, ker verujoče spominjajo, da je naše celotno zemeljsko življenje pravzaprav romanje, katerega cilj je večno življenje v nebesih. Marijino vnebovzetje je praznik upanja, saj nam sporoča, da je Marija dosegla polnost življenja v večnosti. To dejanje predstavlja napoved vstajenja mrtvih, ki ga bomo ob sodnem dnevu deležni vsi ljudje. |
