Srečni vi – Blagor ti. Povzpne se na goro in jim kot učitelj življenja spregovori, kako Bog deluje na človeka, v človeku in v človeški zgodovini. Spregovori jim o samem sebi, poda svoj avtoportret: on je tisti ubogi, ki se je rodil v hlevu in ni »imel, kamor bi glavo naslonil« (Lk 9,58), pa vendar je imel in ima vse, saj živi iz Očetove ljubezni in je njegov ves svet in so njegova vsa nebesa ter »ima vse v njem svoj obstoj« (Kol 1,17). S tem je že nakazano, v čem je prvi blagor, zanj in tudi za nas. Ne gre za to, da ne bi imeli ničesar ali nič delali, ampak da izkušamo, da nismo samozadostni, da sami iz svojih moči, volje, naprezanja ne zmoremo ničesar dobrega. Nismo sami sebe rodili, ne dajemo sami sebi zraka … Vse to in ogromno drugega prejmemo kot dar. Smo tisti ubogi, ki jim primanjkuje najnujnejše: življenje, smisel, varnost, ljubezen … Blagor nam, srečni mi, ker Oče posreduje za nas, nas ljubi, skrbi za nas. Torej: blagor vam, veselite se, srečni vi, ker Oče skrbi za vas, posreduje za vas, vas ljubi! Že sedaj. Blagor tistim, ki jim je dano biti ob pravem času na pravem mestu. Blagor tistim, ki so se pred dva tisoč leti povzpeli na goro, in blagor tistim, ki so danes prišli k nedeljski maši. Blagor tistim, ki so tedaj stali dovolj blizu, da so slišali Jezusove besede, in blagor tistim, ki med današnjim branjem evangelija niso spali. Blagor tistim, ki so nekoč dojeli, kaj jim je hotel povedati Jezus, in blagor tistim, ki so danes razumeli pridigo domačega župnika. Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati. Blagor tistim, ki ne razumejo, pa kljub temu verujejo. In upajo. In ljubijo.