Pretekli ponedeljek se je prvič v novem pastoralnem letu sestal župnijski pastoralni svet. Pastoralna služba naše nadškofije nam je poslala kot delovno gradivo brošuro »Eno srce in ena duša«. Sestavljen je iz desetih poglavij, namenjenih obravnavi na mesečnih sejah župnijskega pastoralnega sveta. Naše seje potekajo nekako takole: na začetku molimo večernice iz Bogoslužnega molitvenika Cerkve, vmes ima g. župnik krajšo meditacijo, včasih na temo prebrane Božje besede, včasih pa ob drugih aktualnih dogodkih, bodisi iz vesoljne ali krajevne Cerkve. Nato sledi tema iz brošure in ob njeni vsebini razgovor. Na koncu se pogovorimo še o drugih zadevah, ki jih narekuje župnijsko življenje.

  Pri pretekli seji smo se ob meditaciji dotaknili sramotnih dejanj pedofilije, ki so jih zagrešili katoliški duhovniki in drugi člani Cerkve. Ne bi bilo prav, da o tem v župniji nikdar ne spregovorimo. Sveti oče Frančišek je heroj ponižnosti, da je za vsa ta dejanja prosil v imenu Cerkve vse prizadete odpuščanja. Odredil je tudi zelo strogo kazen laizacije za duhovnike, ki jih je (bo) svetno sodišče spoznalo za krive. Seveda pa ta sramotni pojav ni samo v Cerkvi, pojavlja se tudi v drugih ustanovah, športnih društvih, celo v šolah, po statistikah pa ga je največ v družinah (govori se o več kot 90 %). Moramo pa vedeti tudi to, da je tako pogosto govorjenje o tem, zlasti naših medijev, tendenciozno in nepravično. Pri nas v Sloveniji so bili spoznani za krive in poslani v zapor samo štirje duhovniki, vseh slovenskih duhovnikov pa je preko 900. (Zgodilo se je, da so nekaj duhovnikov po krivem obtožili - motivi za taka dejanja so zelo različni, največkrat je lakomnost, združena s sovraštvom do Cerkve). Torej niti  0,5 %, čeprav je tudi to preveč in sramotno, saj bi morala biti Cerkev in njeni duhovniki zgled poštenosti in zvestobe Bogu. Največ tega greha so predstavniki Cerkve storili v državah, kjer ima Cerkev svoje šolstvo, vrtce in druge ustanove. Prav je, da smo s tem seznanjeni, saj je to sramota za celo Cerkev in nas mora to žalostiti. 

 Vendar pa, zakaj mediji molčijo o neštetih duhovnikih, redovnikih, redovnicah, ki svoje življenje živijo sveto in se v maksimalni meri žrtvujejo, zlasti v misijonskih deželah, pa tudi drugod, vsepovsod po svetu. Ti pa očitno niso zanimivi, saj mediji komaj čakajo na »šokantne« novice, pri nas pa še posebej, če prihajajo iz sveta katoliške Cerkve.  Očitno je pri nas Cerkev še vedno marsikomu trn v peti. – Naj vas, dragi bratje in sestre lepo povabim, da molite za vse žrtve grešnih predstavnikov Cerkve, pa tudi za storilce teh zločinskih dejanj (kot temu grehu pravi sveti oče Frančišek), naj nas vse omenjeno ne prizadene v toliki meri, da bi začeli dvomiti v svetost Cerkve. Jezus je obljubil apostolu Petru: »In peklenska vrata je ne bodo premagala«. Včasih malo hudomušno pristavim, da se ta vrata ne odpirajo samo navzven, ampak včasih tudi navznoter.  Bodimo veseli vseh dobrih duhovnikov, redovnikov in redovnic, in v zvestobi Jezusu, s skupnim duhovnim prizadevanjem, še naprej gradimo Božje kraljestvo!