»O naglo, naglo čas beži, v večnost hitro mine«, poje lepa slovenska cerkvena zborovska pesem, ki jo ponekod slišimo pri sv. maši na novoletni dan. Res, kljub epidemiji, ko se moramo zadrževati doma, čas neprestano teče in se nikoli ne ustavi. Vsak trenutek smo starejši in noben človek ne more odkupiti nazaj preživetih mladostnih let. Umetnost pozna primere, ko je nekdo hotel postati spet mlad, npr. slika Doriana Greya, v glasbi pa Faust, ki je svojo dušo izročil celo hudiču, samo da bi ostal mlad. Vsi ti »poskusi« pa se nanašajo vedno na »preživetje« naše materialnosti, torej telesa. Površni ljudje, ki vidijo vrednost človeka samo v mladem, lepem telesu, ne pomislijo, da je telo samo ena sestavina človeka, čeprav zelo pomembna. Vendar človek je telesno-duhovno bitje. Tudi druga razsežnost človekove osebe mora ostati (postati) zdrava in lepa. Samo pomislimo, koliko mladih ljudi si prizadeva za prestižnost v športu, glasbi in podobnih človeških udejstvovanjih, pri tem pa pozabijo na vse tiste vrednote, ki so se jih naučili v otroških letih pri mami in očetu, pri verouku, pri sv. maši… Športni uspehi so nekaj lepega in pozitivnega, da ne bi kdo pomislil, da se Cerkev bori proti njim. Vendar če se zaradi njih zanemari bistveno za človeka, to je neprestana gradnja nevidnega duhovnega dna naše osebnosti, tovrstni uspehi izvisijo. Ko pridejo trenutki preizkušnje, težka bolezen nesreča, se vse to obrne na glavo in če nisem gradil tudi svoje duhovne narave, me objame noč obupa, kaj pa v taki noči lahko sledi, tolikokrat zvemo po medijih in morda tudi iz osebnega izkustva.

 Zato je pred nami štirideset dni priložnosti, da ob postu, molitvi, premagovanju in zlasti ob dobrih delih, spet poskrbimo za bolj temeljito duhovno življenje. Vse vere poznajo post! Muslimani se svojega ramazana bolj držijo kot mi kristjani svojega posta. Jezusa je Duh odvedel v puščavo, da se je tam 40 dni pripravljal na svoje javno delovanje. Hudič ga je skušal, pa ga ni mogel premagati. Vendar na koncu evangeljskega poročila o Jezusovem postu v puščavi ni zapisano, da ga je hudič pustil, ampak da se je »odmaknil od njega do primernega časa« (Lk 4, 13). Tudi Jezus je torej dopustil, da je bil »nam enak, razen v grehu«. Kako šele nas neprestano skuša hudobni duh! Vsak trenutek smo izpostavljeni njegovim zapeljevanjem. Rešitev izpod njegove oblasti je samo v tem, če živimo po Jezusovem nasvetu: »Ta rod se ne da pregnati drugače kot s postom in molitvijo«.  Naj tudi nas prepriča jasna Jezusova beseda in po njej usmeri naše življenje. Že takoj na začetku postnega časa napravimo primerne sklepe, kako bomo postni čas preživeli: bolj poglobljena molitev, odrekanje tudi dovoljenim dobrinam in užitkom, zlasti pa dobra dela: pomoč bližnjemu v najrazličnejših oblikah: denarna, socialna, dobra beseda za pogum, obiski (če bodo dovoljeni) bolnikov in molitev. Vsem, tudi samemu sebi želim, da bi letošnji postni čas preživeli kot duhovno obnovo, ki nas bo spet napravila boljše ljudi in bolj zveste Jezusove učence!

Sporočilo ŽPS:

 Naš g. župnik Tomaž je bil v preteklem mesecu na predlog dekanijskih duhovnikov imenovan za častnega kanonika. Člani ŽPS in verjamemo, da tudi vsi farani, mu iskreno čestitamo in smo ponosni, da ga imamo med nami. Molimo zanj, da ga bo Bog blagoslavjal še naprej na njegovi duhovniški poti in pri delu v naši župniji. Bog vas živi, g. župnik Tomaž!