Križev pot - KALVARIJA

Križev pot Smlednik

Prihajajoči dogodki
Ni dogodkov
Iskalnik
 

Župnikov nagovor - 50. let duhovništva

tomazzupnik1 V današnji Družini lahko ob novomašnikih zasledimo tudi imena duhovnikov jubilantov, ki bodo v teh dneh slavili svoje duhovniške jubileje: dva železomašnika, šest biseromašnikov in dvaintrideset zlatomašnikov, med katerimi boste našli tudi svojega župnika Tomaža.  Jutri, na praznik apostolov Petra in Pavla bom obhajal 50. letnico svojega duhovništva.

 Bogu hvala za dar duhovništva, Bogu hvala, da sem bil v vseh teh letih življenja obvarovan, vsaj do danes, kakšnih težjih zdravstvenih, pa tudi drugačnih preizkušenj. Ob tej priliki bo morda prav, da spregovorim nekaj besed o sebi, pa ne jemljite tega kot željo po »popularnosti«, ampak čisto iz razloga, da me bolje spoznate in imate še nekoliko več vpogleda v moje preteklo življenje.  Rodil sem se septembra leta 1945 v Ljubljani, oče je bil uradnik, mama pa gospodinja. V hiši v Mestnem logu nas je bilo kar 13: oče, mama, štirje bratje, in strici, tete in bratranci. Še posebej sva bila povezana z bratrancem Petrom kasnejšim zdravnikom (v Kranju). Skupaj sva bila kar redna in vestna ministranta. Kasneje se je Peter odločil za družinsko življenje, jaz pa za duhovniški poklic. tomaznagodeMoram reči, da sem imel veselje do njega tudi zaradi našega domačega župnika, ki mi je bil res vzor dobrega duhovnika. Doma smo imeli klavir in tako sem na željo mojega očeta začel obiskovati tudi glasbeno šolo (nižjo) in jo tik pred vstopom v bogoslovje končal.  Leta 1964 sem vstopil v ljubljansko bogoslovje. Vmes nas je seveda želela imeti jugoslovanska armada in tako sem 18 mesecev služil vojaški rok v Nikšiču (Črna gora). Po vrnitvi v bogoslovje sem postal, silom prilik, tudi semeniški organist in sem moral velikokrat, medtem, ko so drugi bogoslovci ob nedeljah šli na sprehod, v stolnici spremljati ljudsko petje pri sv. maši ob 16. Uri. V semenišču je bilo lepo vzdušje. Sošolec, kasnejši nadškof Lojze, je znal poskrbeti za lepo petje, ki nas je zlasti ob večerih povezovalo in razveseljevalo na semeniški ploščadi. V duhovnika sem bil posvečen 29.6.1970, v letu, ko je imela Slovenija v svoji zgodovini največje število novomašnikov. Prepričan sem, da je bilo to Božje darilo našemu narodu, ki je moral pretrpeti toliko medvojnega in povojnega nasilja in zločinov. Po novi maši sem na željo semeniškega rektorja začel študirati na ljubljanski glasbeni akademiji orgle, in študij končal po šestih letih z magistrskim naslovom. Moje prvo kaplansko mesto je bilo na Žalah pri mojem dobrem, vseživljenjskem prijatelju, na žalost že pokojnem, Antonu Rojcu. Kasneje me je nadškof Pogačnik poslal za kaplana na Ježico in ko so v Ljubljani sezidali  novo stanovanjsko sosesko BS 3, sem bil imenovan za župnika nove stoženske župnije.  V župniji je bilo preko 13.000 prebivalcev, stoženska stara cerkvica pa pokopališka. Tako je bila nuja, da mi je nadškof zaupal nalogo vsestranske priprave za zidavo nove cerkve. Začela se je »kalvarija«, prva vloga na občino je bila poslana leta 1980, cerkev pa je bila dograjena leta 1997. O tem, kaj vse se je dogajalo v tem vmesnem obdobju, kako nas je komunistična politika ovirala, da ja ne bi dobilo lokacije za novo cerkev, in kako smo jo –po Božji previdnosti- končno le dobili,  je  na tem omejenem mestu nemogoče spregovoriti, saj bi lahko napisal celo knjigo. In končno, zmagal je Bog. Prejšnji politični sistem se je proti koncu 20. stoletja začel sesedati in tako smo doživeli trenutek, ko je bila nova cerkev leta 1997, skupaj z novim župniščem, zgrajena in blagoslovljena. Posvečena je bila kasneje, ko sem bil že v današnji župniji, saj je bilo potrebno pridobiti še vsa soglasja za končna dovoljenja (mere zunanjih ograj na ploščadi niso ustrezale zahtevanim normativom ipd.). nova_cerkev_svetega_duhaKo je bilo tudi to urejeno, jo je sedanji  nadškof msgr. Stanislav posvetil. -  Ko danes gledam nazaj in v duhu premišljujem, kako nas je Bog čudovito podpiral pri tem našem delu, se čedalje bolj  počutim kot David pred Goljatom. Sam nisem imel nobenih izkušenj s tovrstnim delom in vendar je ob pomoči dobrega Boga in dobrih ljudi, iz župnije, iz drugih župnij, zlasti pa iz nemških škofij, gradnja uspela in bila dokončana tudi s finančnega vidika. Ob tem delu sem imel, kot mlad duhovnik, veliko veselja z ministranti. Iz njihovih vrst me še danes redno obiskuje 11 nekdanjih »asistentov«, ki pa so danes že vsi »krepko« v letih, večinoma inženirji, celo en doktor je med njimi. Ko pridejo na obisk, se ob njih »pomladim« in se počutim, kot da se je čas vrnil nazaj.   HVALA BOGU, HVALA SVETEMU DUHU, KI JE PATRON NOVE STOŽENSKE CERKVE  in seveda tudi župnije.

 V stoženski župniji sem bil celih 32 let, nikamor drugam nisem mogel »pobegniti« vse do konca gradnje. Leta 1998 pa sem le dobil priliko, da zaprosim nadškofa za premestitev in tako sem prišel, dragi smleški župljani, med vas. Prvi moj vtis, ko sem prišel na »oglede« pred župnišče in cerkev, je bil zelo lep. Kamorkoli sem pogledal, povsod čudoviti razgledi na planine. Zanimivo je bilo tudi, da sem doživel takrat prvi moj stik s poletnim Oratorijem, ki je ravno takrat, v mesecu avgustu, potekal v župniji. Ravno ko sem hotel zaviti z avtom mimo KD-a proti cerkvi, mi je zaustavila pot množica otrok, ki so se po kosilu v KD-u vsuli iz stavbe in tekli proti travniku za župniščem. Bil  sem izredno presenečen; v Stožicah smo imeli komaj kaj otrok na Oratoriju, tukaj pa taka množica. In, hvala Bogu, smleški PICT4968Oratorij je še vedno, vsa ta leta, kar sem pri vas župnik, ena lepih, svetlih točk, ki kažejo, da imajo mladi še vedno veselje biti ob Cerkvi. To velja tako za otroke, še bolj pa za mlade animatorje in njihove voditelje(ice), ki vsako leto nesebično prihajate in vodite oratorijska dogajanja. Hvala vam vsem! Večkrat me kdo vpraša: »Kako se počutite pri nas?« Moj odgovor je doslej še vedno: »Hvala, zelo dobro.« In bodite prepričani, da ta izjava ni laž. Res se med vami, dobri smleški župljani, dobro počutim. Rad sem med vami. Občudujem vašo samoiniciativnost in požrtvovalnost v župniji.  Vesel sem mnogih dobrih prijateljev (ic), ki mi stojite ob strani in »spregledujete« moje nerodnosti in druge nadloge. Vesel sem tako mladih kot starejših, mislim in sem prepričan, da obstaja med nami nek dober, pozitiven »fluid«, ki mora obstajati med župnikom in verniki, da je medsebojno delovanje in življenje lepo.  Zavedam se mnogih svojih pomanjkljivosti, za katere sem sam kriv, ali pa imajo razlog v  tem, da imam kot »zlatomašnik« včasih pravico kaj pozabiti, ali pa česa nisem več sposoben delati. Oprostite mi za to!  Lahko pa povem, da še vedno z veseljem opravljam svoje najbolj duhovniške dolžnosti, zlasti zelo rad imam sveto mašo. Včasih ste me morda že kar »siti«, ko želim, da je vsaka sv. maša s petjem. Tako smo bili v semenišču vzgojeni. Cerkveni dokumenti pravijo, da je osnovna oblika svete maše »maša z ljudskim petjem«. - 

Tako, nadrobil sem vam nekaj drobtinic iz svojega življenja. Seveda je še marsikaj, o čemer bi rad spregovoril, a naj to zadostuje. Dragi smleški župljani! Še enkrat se vam zahvaljujem, da se lahko med vami dobro počutim, zahvaljujem se seveda tudi vsem sodelavcem, v župnijskem svetu, sodelavcem(kam) pri katehezi otrok, sodelavcem(kam) v drugih župnijskih službah, vsem naj bo dobri Bog bogat plačnik. Bog vas živi!

Zunanja slovesnost zlate maše bo v nedeljo, 27. septembra 2020 ob 10. uri.