Velikonočna osmina je za nami, velikonočni čas pa bo trajal še vse do binkoštnega praznika, ko se bomo spominjali izpolnitve Jezusove obljube: »Ko pride Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni… Duh resnice vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal. (Jn 15,26-27). V velikonočnem času nam Božja Beseda utrjuje »resnico nad resnicami«, da je Jezus Božji Sin, da je premagal smrt in vstal z lastno močjo od mrtvih. S tem nam je pokazal svojo neizmerno ljubezen, v kateri nas je pri krstu prerodil v Božje otroke in pripravil vsakemu, ki vanj veruje, prostor v nebesih. Verovati v Jezusa ne pomeni samo z ustnicami priznavati njegovo zgodovinsko resničnost, ampak mnogo več. Vera se ne kaže samo v govorjenju, kaže se predvsem v dejanjih. V priliki o vesoljni sodbi nam je Gospod zelo jasno povedal, kdo bo po smrti sprejet med zveličane in kdo ne: »Lačen sem bi, bolan sem bil, popotnik sem bil, v ječi sem bil, nag sem bil ….«. Jezusa danes sprejemamo ali odklanjamo, kadar v svoji sebičnosti ničesar ne storimo za lajšanje bolečin in bede bratov in sester, ki danes živijo sredi med nami. Če nimam del ljubezni, pred večnim Sodnikom ne bom imel ničesar pokazati, kar bi me uvrstilo na »njegovo desno stran«, pa čeprav sem (namišljeno kot farizeji) izpolnjeval vse zapovedi. Pozabil sem namreč na eno: »Ljubi svojega bližnjega kot samega sebe«.

 Velika noč nam oznanja veliko veselje, saj nam Gospodovo vstajenje zagotavlja, da življenje nima meje v smrti. Tudi moč nasilnežev tega sveta je omejena. Čeprav se lahko zdi brezmejna ali absolutna, svojevoljna ali nasilna, njihovo moč nepreklicno omejuje smrt. Lahko odločajo o življenju in smrti drugih, kot se je zgodilo v Jezusovem primeru, nimajo pa nobene moči, da bi sami sebe obvarovali smrti. Kakor pravi psalmist: »Krivičniki se morajo vrniti v podzemlje, vsi narodi, ki na Boga pozabljajo« (Ps 9,18). Vstali pa gospoduje tudi nad smrtjo; ne zato, da bi izročal smrti, ampak da bi reševal smrti, ne da bi obsojal, ampak da bi odpuščal. Odpuščanje pomeni novo življenje; pomeni, da ne dopustimo, da bi zlo, greh in smrt imeli zadnjo besedo. Če pa imata zadnjo besedo odpuščanje in ljubezen, to pomeni, da zadnja beseda pripada življenju.

 Velika noč nam postavlja vprašanja: Ali je Jezus naše vere živ? Smo ga morda tudi mi položili v grob? Ali smo tudi mi morda podobni ženam, ki so pri grobu slišale nekoliko očitajoče besede: »Kaj iščete živega med mrtvimi?« Ali smo Jezusa srečali v dvorani naših strahov in ujetosti in smo slišali njegov pozdrav: »Mir vam bodi«? Ali smo ga odkrivali na poteh naših dvomov in razočaranj in ga prepoznali, ko nam je govoril svojo besedo ter razlomil kruh in nam ga dal? Ali smo ga srečali na obalah naših prizadevanj in neuspehov, in nam je pripravil ribo in kruh, ker so bile naše mreže prazne, mi pa utrujeni in lačni? Ni namreč dovolj, da Jezus v našem življenju ostane pripoved, ki jo pripovedujejo drugi. Ne more ostati podatek iz preteklosti ali znanje iz veroučnih ur. Kako lepo pravi papež Frančišek, da ne verujemo v ideje, ampak verujemo v Jezusa Kristusa.