Te dni v vseh slovenskih župnijah zaključujemo veroučno leto. Kot vse drugo v našem »covid« življenju, je tudi verouk bil letos drugačen, kot običajno, drugačen, kot bi ga želeli. Zoom ne more nadomestiti osebnega, direktnega odnosa veroučitelja z otroki, o tem smo slišali v teh dneh po medijih veliko razprav, strokovnjakov, staršev in otrok. Vendar, hvala Bogu, vsaj nekakšen nadomestek pa je ta verouk »na daljavo« vendarle imel. Prepričan sem, da se letos zelo vidi, v kakšni družini otrok živi. V nadaljevanju mojega razmišljanja boste morda rekli, spet ene in iste stvari. Res je, vendar gre za najpomembnejše zadeve našega življenja. Zgodbica pripoveduje, kako so farani župniku očitali, češ da so vsako nedeljo enake pridige. On pa jim je odgovoril: »Ko boste izpolnili vsaj prvo zahtevo, ki sem jo venomer ponavljal v vseh pridigah, bom začel pridigati čisto o drugih temah.«Da  osnovna vzgojna »paradigma«, trditev, da otrok sprejema tiste vrednote, kakršne zagovarjajo njihovi starši, letos še posebej velja,ni dvomiti. V družinah, kjer starša podpirata versko rast svojih otrok z osebnim življenjem, ni potrebno stalno nekaj opominjati. »Besede mičejo, zgledi vlečejo«!  Vera ni samo neko učenje veroučnih tvarin, niti ne vestno reševanje veroučnih nalog, vera je ŽIVLJENJE. Če očka in mamica živita po veri v vseh smereh njunega življenja, da vsak dan organizirata skupno družinsko molitev, da se skupaj z otroki redno udeležujeta nedeljskega bogoslužja, da praznujejo v družini krščanske praznik, vse to je nenadomestljiv temelj verske vzgoje. Nasprotno pa, če vsega tega v družini ni najti, ali vsaj ne v zadostni meri, je verska vzgoja zares postavljena pod vprašaj. -  Prvi temelj vernosti je torej gotovo domača družina. Tudi če skrbi za otroka samo eden od roditeljev, se otrok lahko odloča za prave vrednote, seveda je taka vzgoja težja, pa vendar, Bog blagoslavlja vsak napor, ki ga človek vloži, še posebno v tako pomembni stvari kot je vzgoja. -  Včasih pa se zgodi, da kljub vsem naporom staršev, otrok prevzema drugačen »stil« življenja, stil, ki ga živijo njegovi prijatelji, dostikrat neverni. Vsekakor vsi vemo, da je otrokovo udejstvovanje v športu nekaj dobrega, saj ga vsestransko razvija, telesno in duševno. Vendar, če starši niste pazljivi, otrok kaj hitro postavi versko življenje na »stranski tir«. Rast njegovega notranjega življenja, njegovo »intimo«, prevzame nekdo drug, ki zagovarja popolnoma druge vrednote, kot mi kristjani. Šport, razvoj telesne moči (pri fantih), zmagovalnost, tekmovalnost, stremljenje po zmagoslavju, je gotovo do neke mere nekaj naravnega, celo pomembnega za razvoj človeka. Vendar pa je treba postaviti LESTVICO VREDNOT. To pa morajo vzpostaviti v svoji družini otrokovi starši in že od ranih otroških let skrbeti, da bo tudi otrok, kljub športnemu udejstvovanju in uspehov, ohranil v sebi zavest, da je življenje po veri, biti Božji otrok, prva in nenadomestljiva vrednota, ki edina človeku lahko daje v njegovo srce pravo, neminljivo veselje: »Mir vam dam, kakršnega vam svet ne more dati«, tudi nam zagotavlja naš Odrešenik Jezus. – Ob koncu tega razmišljanja naj samo še rečem: verouk ima smisel samo takrat, ko so pri tem v ozadju otrokovi starši, ki s svojo vero, s svojim življenjskim »stilom«, otroku pomagajo pri njegovi rasti v veri. Naj Gospod blagoslovi vse, ki ste se, kljub neugodnim razmeram, trudili in prizadevali za življenje po veri v vaši družini!  Hvala tudi našima veroučiteljicama gospema Mileni in Brigiti in seveda gospodu Nejcu za zvesto in uspešno delo na tem odgovornem področju verske vzgoje.