Prihajajoči dogodki
Čet, 19 Jul 2018 ob 19:30

Molitvena skupina

Iskalnik
 

Župnikov nagovor - sv.mašniško posvečenje

 V petek, na praznik apostolov sv. Petra in Pavla, so bili posvečeni naši slovenski novomašniki. Letos smo lahko veselili, saj je bilo posvečenih kar 20 novomašnikov. Največ jih prihaja iz ljubljanske nadškofije (7), štiri ima novomeška škofija (eden škofijski in trije redovniki), koprska tri, celjska dva, mariborska dva in murskosoboška dva. Molimo zanje, da bi to veselje do duhovniškega poklica, ki ga čutijo danes, ohranili vse dni svojega duhovniškega življenja. »Gospod hoče veselega daritelja«, je zapisano v Svetem pismu. Veselje je najlepše znamenje duhovnika, da je vesel svoje poklicanosti in Bogu zanjo hvaležen!

smlednik006_smyotvd Tudi sam se v teh dneh rad v mislih vračam nazaj, ko sem pred 48 leti tudi sam prejel sv. mašniško posvečenje. Ko gledam nazaj moram reči, da so ta leta zelo hitro minila. Do zlate maše sta samo še dve leti, če Bog da, da jo bom doživel.  Naj na kratko opišem svojo življenjsko pot. Rojen sem bil v verni družini. Kot otrok sem zelo rad hodil ministrirat v našo trnovsko cerkev v Ljubljani. Župnik mi je bil vedno lep vzor dobrega duhovnika, ob njem sem se kot otrok najbolj duhovno oblikoval.  Na koncu gimnazije sem se odločal, kaj bi šel študirat. Malo me je zanimala kemija, Božji klic pa je bil močnejši. Odločil sem se, da bom postal duhovnik. V bogoslovje sem vstopil oktobra, leta 1964, po končani maturi. Takoj naslednje leto so me že poklicali k vojakom, osemnajst mesecev sem služil vojsko v Nikšiču, v Črni gori. Po končani vojaščini sem nadaljeval bogoslovni študij in se seveda duhovno pripravljal na poklic  v ljubljanskem semenišču. Takrat nas je bilo v semenišču toliko, da smo bili nameščeni v vseh sobah najmanj trije, le petoletniki  (novomašniki) so bili v sobah po dva. Ker sem v času gimnazije hodil na glasbeno šolo, sem kmalu moral prevzeti mesto organista v semenišču. Kmalu me je »izvohal« stolni župnik in moral sem vsako nedeljo pri sv. maši ob 16. uri na stolnem koru spremljati ljudsko petje. Še danes se spominjam, kako je bila takrat stolnica polna, ljudje so tako peli, da se orgel skoraj slišalo ni. Bilo je res čudovito petje. Na žalost danes tega ni več. -  V duhovnika sem bil posvečen 29. Junija 1970, posvetil me je pa nadškof dr. Jože Pogačnik. Takoj tisto leto sem kot »stažist« bival v župnišču na Žalah, skupaj s kolegom S. Zidarjem sva pomagala župniku g. A.Rojcu. To prvo leto mojega duhovništva mi je pustilo veliko lepih doživetij. Vodstvo semenišča je odločilo, da sem šel študirat na ljubljansko tomaznagodeAkademijo za glasbo, orgelsko igro. Študij sem po šestih letih končal z magisterijem. Poleg duhovniškega dela sem več kot 30 let poučeval na Orglarski šoli v Ljubljani. Čeprav sem bil in sem seveda še glasbenik, me je vedno nekaj opominjalo, da »ni mogoče služiti dvema gospodoma«, kot pravi Jezus. Zato sem nadškofa Pogačnika prosil, da bi bil rad župnik in tako sem prišel za dve leti najprej za kaplana na Ježico, nato pa takoj za župnika novoustanovljene ljubljanske župnije Stožice. Tam sem bil celih 32 let. Za nalogo sem imel gradnjo nove cerkve in župnišča, kar nam je, po Božji milosti in dobroti ljudi tudi uspelo, tako da danes glede nove cerkve ni več nobenih dolgov. Sam čutim, da je bila pri tem delu izredna milost Svetega Duha (cerkev je Njemu posvečena)in v marsikateri krizi, ki sem jih tudi imel v življenju(kdo jih nima?!), sem čutil to pomoč Svetega Duha kot znamenje neizmerne Božje ljubezni in varstva. – Ko so bile tudi velike težave z dolgovi urejene, sem zaprosil za premestitev in tako sem prišel pred desetimi leti k vam v Smlednik. Sedaj čutim na sebi že težo let in upam, da razumete, ne morem biti več v formi kot mlad duhovnik. – Vsak duhovnik potrebuje molitveno pomoč svojih vernikov, tudi jaz vas prosim, da molite zame, za moje dušno, duhovno in telesno zdravje. Hvaležen sem vam, Da me sprejemate in verjemite, rad sem med vami, čeprav včasih čutim, da ne zmorem več vsega dela. Hvala vsem sodelavcem, ki mi stojite ob strani!