Praznik Gospodovega razglašenja se v zahodni tradiciji imenuje tudi praznik Svetih treh kraljev, s čimer sv. trije kralji vsebinsko dopolnjujejo dogodek Gospodovega razglašenja. Sam praznik so poleg 25. decembra (božič) uvedli na začetku 4. stol. In sicer najprej na Vzhodu in nato še na Zahodu. Z besedo »epifanija« so začeli označevati predvsem prihod modrih iz Jutrovega (vzhoda), saj pomeni prikazanje, oziroma razglašenje. Pisec Matejevega evangelija ne navaja števila oseb, pač pa pravi, da so prinesli trojen dar: zlato, kadilo in miro in od tod tudi sklep, da so bili darovalci trije. Njihova imena v evangelijih niso zapisana, v različnih inačicah pa so znana iz treh legend. Imena iz zadnje so se razširila na Zahodu in se glasijo: Gašper, Miha in Boltežar (Kaspar, Melhior, Baltazar).

 Jezus se je najprej razodel pastirjem, nato pa kljub svojemu uboštvu in nebogljenosti tudi trem zastopnikom poganskih narodov. Modri so namreč že v prvi Cerkvi veljali za predstavnike poganskega sveta, saj so bili v njih na nek način h Kristusu pritegnjeni vsi narodi zemlje. To pomeni tudi začetek misijonskega poslanstva Cerkve. Modre je po izročilu in svetopisemskem besedilu vodila zvezda, ki jih je privedla k Jezusu. Jezusa so molili in ga priznali za mesijanskega Kralja, ter ga razglasili med svojimi rojaki. -  Večer pred praznikom je po izročilu tretji sveti večer, zato je na Slovenskem v navadi blagoslov domov -kropljenje  z blagoslovljeno vodo in kajenje s kadilom. Stara navada je tudi, da na predvečer praznika ponekod napišejo nad hišne duri : +G+M+B+  in letnico (letos 2020).