PRIDIGA g. župnika Davida Jensterle
Dragi poslušalci in poslušalke 3. programa Radio Slovenija ter radia Ognjišče, dragi bratje in sestre. Prav lepo pozdravljeni na Urhovo nedeljo.
Škof Urh se je rodil okoli leta 890 v Augsburgu v Nemčiji, umrl pa prav tako v Augsburgu, 4. julija 973. Ime Urh izhaja kot zloženka iz starovisokonemških besed uodal »dedna posest« in richi »mogočen, knez«. Kot deček je bil Urh tako slaboten in bolehen, da so se nenehno bali za njegovo življenje. Okrepil se je in razvil v krepkega fanta šele, ko je neki duhovnik materi naročil, naj ga izpostavi soncu in zraku. V tem sta starša videla znak, da ga izročita Bogu. Tako so ga prepustili v vzgojo menihom v Sankt Gallnu v Švici, kjer je prejel odlično izobrazbo, ni pa vstopil v benediktinski red. Škof Adalberon ga je v Augsburgu posvetil v duhovnika in vzel za svojega tesnega sodelavca. Papež Sergij III. je želel, da bi postal Adalberonov naslednik, a se je Urh za to čutil premladega in tega ni sprejel. Takrat mu je papež prerokoval, da bo to moral storiti kasneje, ko bo škofija v razvalinah, kar se je tudi res zgodilo. Škofijo je prevzel leta 923, star komaj 31 let, in jo vodil petdeset let. V tem času je, v skladu s prerokbo, ustavil državljansko vojno in ubranil mesto Augsburg pred madžarskim napadom. Odločilno je pripomogel k porazu Madžarov ter njihovi stalni naselitvi in sprejemu krščanstva. S tem si je vsa Evropa, tudi naši kraji, oddahnila, ker je bila rešena več kot petstoletne nadloge. Urh je bil predvsem skrben in blag pastir svojemu ljudstvu. Mož molitve, spokornih vaj in velikega zaupanja v priprošnjo svetnikov je skrbel za dobro vzgojo svojih duhovnikov in redovnikov, skrbel za reveže, starčke in sirote, zidal dobrodelne domove, pa tudi obnavljal razdejane in zapuščene cerkve. Njegova posebna ljubezen je bila lepota bogoslužja, pri srcu mu je bilo zlasti lepo petje. Ko je čutil, da se mu bliža smrt, je razdal še zadnje, kar je imel, si dal posuti na tla cerkve pepel v podobi križa, legel tja in med petjem litanij izdihnil.
Slavim te, Oče, da si to prikril modrim in bistrim, razodel pa malim, slišimo v današnjem evangeliju … Kdo so ti modri in razumni ter kdo so mali?
»Modri in razumni« so najprej tisti, ki so prepričani, da ne potrebujejo nikogar, ki bi jim imel kaj povedati, ker že vse vedo. Česar ne vedo, tega ni. Kaj naj bi Jezus takim povedal? Sem spadajo tudi tisti, ki trdijo, da je glas vesti glas nikogar. Prav tako ni nikogar, ki bi sedaj ali po smrti presojal človeška dejanja. Dobro je, kar koristi, in slabo, kar škoduje. S tem merilom presojajo tudi resnico in laž. Modri in razumni so dalje tisti, ki dopovedujejo sebi in drugim, da je vsa vrednost življenja v tem, kar človek poje, popije in se, kolikor se da, še drugje in drugače naužije. Prištejemo jim one, katerih modrost in razumnost je v denarju. Z njimi si kupujejo ne samo hrano in obleko, temveč tudi službo in položaj, tožbo na sodniji, zmago na tekmi, karkoli drugega, povrh pa še videz poštenosti. Modri in razumni so tisti, ki se povišujejo nad druge in se imajo za več vredne. Modri in razumni so tisti, ki kakor najstarejši sin nočejo odpustiti in sprejete mlajšega brata, ko se je ta pokesal.
Neki kralj je poklical modrece in jim obljubil, da jim bo dragih kamnov, če mu povedo, kaj si mislijo o njegovem vladanju. Vsi so se mu prilizovali ter govorili o kralju samo najlepše, tudi če ni bilo res. Kralj med modreci opazi nekoga, ki molči. Na vprašanje zakaj ni nič odgovoril, modrec odvrne, da preveč ceni resnico, da bi jo potvarjal. Kralj mu obljubi, da je njegovo življenje varno, zato naj pove resnico. Modrec odvrne, da misli, da je slab kralj, ker se preveč vojskuje, potem pa zmage proslavlja s slavji, vse to pa vzdržuje z nenehnim višanjem davkov. Kralj se zamisli in vse modrece pošlje v zakladnico po drage kamne. Čez nekaj časa se vrnejo modreci, ki so se kralju prilizovali in kralju rečejo, da bi bilo treba zakladničarja kaznovati, ker jim je dal lažne kamne. Kralj odvrne, da so dobili lažne kamne, ker so bile tudi njihove besede lažne. Modrost in razumnost, o kateri danes Jezus govori, sta lažni ter pravzaprav razkrinkava napuh in prevzetnost.
Le kako naj bi se Jezus počutil med temi modrimi in razumnimi? Le kaj bi si mogli misliti o njem, če bi z njimi držal?
Čisto drugače se je počutil med temi, ki jih je imenoval male. Med Nikodemi, ki so ga povpraševali o smislu sedanjega in večnega življenja. Med Magdalenami, ki jih je greh vrgel ob tla, pa so se želeli dvigniti, obžalovati svoje grehe in začeti novo življenje. Med Leviji, ki so sicer imeli opravka z denarjem, vendar jih denar ni osrečeval, obžalovali so goljufije in jih odpravili. Med Samarijani, ki so imeli srce za ranjenega tujca ob cesti, pa so si vzeli čas in denar ter mu pomagali. Med gluhimi, hromimi, gobavimi, grešnimi in od vseh drugih nadlog obremenjenimi. Med tistimi, ki so potrpežljivo in zvesto vsak dan nosili jarem družinskih, poklicnih in drugih dolžnosti ter jih niso prelagali na druge. Ki so rajši krivico prenašali, kot bi jo storili, rajši služili, kot gospodovali in izkoriščali, rajši bili ponižani, kot poniževali. Ki so sredi pokvarjenosti in posmeha ohranili čisto srce …
To so mali, med katerimi se je Jezus dobro počutil. Zaradi njih je slavil nebeškega Očeta. Jezus pravi, da se Bog upira napuhnjenim in prevzetnim, odkriva pa ponižnim. Prosimo Gospoda za dar ponižnosti. Kako težko je, npr. če je človek zaprt, če ne more odvajati blata, to lahko povzroča strašno trpljenje. Bog nam je dal zakrament sprave, da lahko obžalujemo svoj napuh in prevzetnost, trdovratnost, grehe in napake, ter stopamo na pot kesanja in spreobračanja ter nas tako Gospod osvobaja duhovne in duševne zaprtosti. S tem Bog daje milost, kakor pravi psalm, da bratje in sestre med seboj živijo v miru. Naj nam sv. Urh izprosi ponižnosti, miru in sočutja do bratov in sester. Amen.
