Nadstropni avtobus romarjev iz župnij Smlednik in Trboje se je v soboto, 7. junija, odpravil na romanje v Stično, od tam pa v Malo vas, ki se sedaj imenuje Knežja vas, Dobrnič in Trebnje. Romanje smo seveda začeli z molitvijo: zmolili smo častitljivi del rožnega venca.
V Stični je bil najprej duhovni del: priprava na spoved, spoved in maša. Ko smo prišli, smo šli v procesiji za križem v cerkev, med potjo smo molili rožni venec Božjega usmiljenja. Pri maši smo sodelovali farani iz obeh župnij, tako ministranti kot bralci, petje so pa vodili Trbojci. Tudi spovednik je bil lepo zaposlen in je marsikoga osvobodil bremena.
V pridigi nas je župnik povabil, naj prizadevno spoznavamo svojo veroizpoved in njen nauk, da bomo vsakomur lahko povedali, kaj, komu in zakaj verujemo. Ko je razvijal te misli, je poudaril, da je prav, da si prizadevamo za spoštovanje življenja od spočetja do naravne smrti, torej da zavračamo splav in evtanazijo oz. pomoč pri samomoru. Seveda je omenil tudi ideologijo LGBTQIA, ki za kristjana ni sprejemljiva. Nekaj besed je namenil tudi bl. Lojzetu Grozdetu in ga postavil za zgled glede spoznavanja nauka Katoliške cerkve.
Ob koncu maše smo zapeli tudi litanije Matere Božje in počastili relikvije Sv. Križa.
Po maši je bilo nekaj prostega časa za malico, sladke prigrizke in druženje – postavili smo se tudi za skupinsko fotografijo – potem smo si pa ogledali nekatere dele stiškega samostana in baziliko Žalostne Matere Božje ter izvedeli nekaj o njegovi zgodovini. Vodič Svit je bil zelo simpatičen in je znal narediti vodenje zanimivo tudi za otroke, ki jih je bilo kar nekaj na romanju in so ga res popestrili. Seveda je povedal tudi, zakaj ima samostan Stična v grbu skobčevko: ko so izbirali prostor za samostan, jih je vodila skobčevka, ki je čivkala: Sit hic! Sit hic!, kar pomeni: Naj bo tukaj! Od tod latinsko ime Sitik, ki je ob določenih priložnostih še vedno v rabi.
Po ogledu smo imeli kosilo, potem pa smo se odpeljali v rojstni kraj škofa Friderika Ireneja Barage Malo vas pri Dobrniču, ki se zdaj imenuje Knežja vas. Tam smo poslušali pripoved o njegovem življenju in delček zgodovine njegove rodbine, ogledali pa smo si tudi dva prostora v hiši, ki sta urejena kot spominski muzej: njegovo rojstno sobo, ki je opremljena kot v času njegovega rojstva, in spominsko sobo, v kateri je razstavljenih nekaj njegovih predmetov, zemljevidov, risb ... Krščen je bil v župnijski cerkvi v Dobrniču, kjer je ob krstnem kamnu zapis temu v spomin, ob njem pa ograja, ki jo je načrtoval arhitekt Janez Valentinčič. Vodička Marjetka nam je povedala, da se je Baraga iz Severne Amerike le dvakrat vrnil v domovino in domači kraj in da se je vsakič ustavil tudi v tej cerkvi ob krstnem kamnu ter ob njem kleče molil in se zahvaljeval za milost krsta in duhovništva. V isti cerkvi sta bila krščena tudi nadškof dr. Alojzij Šuštar in mistik France Špelič, znan kot oče Špelič.
Pot smo nadaljevali v Trebnje. Na poti do cerkve smo se peljali mimo Trebanjskega gradu, ki ga je konec 18. stoletja kupil Janez Nepomuk Baraga, oče Friderika Ireneja Barage, potem ko je prodal posestvo v Mali vasi. V trebanjski cerkvi Marije Vnebovzete smo slišali še nekaj o cerkvi in gradu, ki je star dobrih tisoč let, žal pa je v zelo slabem stanju. Tudi cerkev je v Trebnjem stala že pred skoraj tisoč leti, sedanja pa je je bila zgrajena v 15. stoletju. V cerkvi smo imeli še kratek duhovni nagovor in zaključno molitev, potem smo se pa odpravili proti domu. Pred cerkvijo je tudi kip nadškofa dr. Alojzija Šuštarja, ki ga je izdelal kipar Mirsad Begić.
