Skupina nas petih: Joži, Darinka, Majda, Blažka in Marjeta, smo se v soboto, 17. januarja, odpravile na romanje v Belo krajino. Ogledale smo si vseslovensko razstavo jaslic v Starem trgu ob Kolpi in poromale v cerkev Marijinega imena na Žeželj nad Vinico. Ker nas je bilo samo pet, smo še z osebnim avtomobilom.
Želele smo imeti res romanje, pravzaprav enodnevno duhovno obnovo, in to smo izpeljale. Po poti tja smo zmolile dva dela rožnega venca in litanije Srca Jezusovega, proti koncu poti pa smo zapele še nekaj verskih pesmi, nazaj grede pa smo se nekaj časa pogovarjale, si pripovedovale o svojih doživetjih, tudi čudežnih, potem pa smo zmolile še dva dela rožnega venca. Seveda smo ob tem tudi opazovale okolico in videle nekaj lisic in srn na travnikih ob cesti.
Župnik v Starem trgu ob Kolpi Jože Pavlakovič nas je veselo in prijazno sprejel in nas vodil po razstavi, ki je postavljena v prostoru ob župnišču, kjer ima sicer župnik mizarsko delavnico, in nam živahno in navdušeno pripovedoval o razstavljenih jaslicah, njihovi povednosti in simboliki. Ob vsaki postavitvi je listek z imenom razstavljavca in kraja, od koder prihaja: res so iz vseh koncev Slovenije. Koliko različnih pristopov do prikaza Odrešenikovega rojstva, na koliko načinov je sposoben človek upodobiti Sveto Družino, pastirje in ovčke, svete tri kralje in drugo, kar spada zraven.
Ogledali smo si tudi starotrško župnijsko cerkev sv. Jožefa. Lepa je, ima čudovit oltar, podobni so še v nekaterih belokranjskih cerkvah. Ta cerkev je največja v Beli krajini. Zdaj so po celotnem prezbiteriju postavljene jaslice, ki jih je postavil župnik sam, vmes pa je z nastlano slamo speljana pot do oltarja in zakristije. Pa še posebna zanimivost: župnik Jože Pavlakovič je bil najprej mizar, potem pa je odgovoril na Jezusov klic v duhovništvo, ampak mizarjenja ni opustil, le da zdaj dela za cerkev, ki jo upravlja. Izdelal je klopi v njej, in to v celoti, tudi lesena tla pod njimi. Poleg tega je izdelal omaro v zakristiji, v katere sklopu je tudi – stranišče, varno zaprto za natančno izdelanimi in umetelno z rezbarijami okrašenimi vrati. Ja, tako klopi kot zakristijska omara, vse je okrašeno z rezbarijami župnikovega sodelavca podobarja, na katerih so upodobljene svetopisemske osebe ter slovenski blaženi in Božji služabniki. V istem poslopju kot jaslice je tudi kapela, kjer smo zmolile litanije sv. Jožefa.
Iz Starega trga smo se odpeljale v Vinico, poklicale župnika Antona Gnidovca in mu sledile na Žeželj. Tam stoji cerkev Marijinega imena. Župnik nas je sprejel, kot tradicionalno sprejema romarje: s staro molitvijo in blagoslovljeno vodo. Ko smo stopile v cerkev, smo bile navdušene, saj je res lepa, predvsem je čudovit izrezljani oltar. To je osrednja belokranjska romarska cerkev, posvečena Mariji. Kot smo bili dogovorjeni, smo najprej zmolili litanije Matere Božje, potem pa nam je župnik povedal še nekaj o cerkvi in o tem, koliko so ljudje v preteklosti pretrpeli zaradi turških vpadov od začetka 16. do konca 17. stoletja. Prvo kapelico je na tem mestu dala postaviti grofica, in to v 13. stoletju. Že kmalu so se ljudje začeli k njej zatekati v stiski. V srednjem veku je bila manjša cerkev, sedanja pa je iz 18. stoletja. Z veseljem nam je pripovedoval tudi o tem, kolikokrat so bili ljudje, ki so se zatekli v cerkev pod Marijino varstvo, čudežno rešeni Turkov. Zlasti veliko pove dogodek, ko so nekoč pričakovali napad Turkov in so odšli v cerkev. S seboj so vzeli sveče, jih prižgali in hodili z njimi v procesiji skozi ena vrata v cerkev in skozi druga ven. Turki so odšli, med ljudmi pa velja, da so se razbežali, ker so mislili, da je na Žežlju nepregledna množica vojakov … Župnik Anton Gnidovec trdno verjame, da je bila to čudežna rešitev.
