DKPS = Društvo katoliških pedagogov Slovenije
ANIMIRANI FILM O JAKOBU ALJAŽU
Povzetek
Jakob Aljaž se je rodil 6. julija 1845 pri Bačenku v Zavrhu pod Šmarno goro, ki je takrat spadal v župnijo Smlednik. 180 let je letos že minilo od tedaj. Že naslednji dan je bil krščen v Smledniku in prav tam je imel tudi novo mašo. Je tudi zavetnik občine Medvode. V letu 2024 je občina praznovala 30-letnico delovanja. Da bi bilo praznovanje čim širše, je povabila društva organizacije in župnije, da sodelujejo pri tem. Župnija Smlednik jo to obletnico počastila z dvema risanima dokumentarnima filmoma o Jakobu Aljažu, s stripom o Jakobu Aljažu in s postavitvijo doprsnega kipa temu zaslužnemu Slovencu.
V prispevku bom predstavil informacijo o tem, od kod gradivo za nastajanje filma, kdo je pri tem sodeloval in kaj je njim, ki so sodelovali, to pomenilo. Izpostavil bom tudi pomembnost ilustratorja, saj brez njega risanega filma ne bi bilo.
ANIMATED FILM ABOUT JAKOB ALJAŽ
Abstract
Jakob Aljaž was born on July 6, 1845, near Bačenek in Zavrh pod Šmarno Goro, which at the time belonged to the parish of Smlednik. It has now been 180 years since then. The very next day, he was baptized in Smlednik, and it was also there that he celebrated his first mass. He is also the patron saint of the municipality of Medvode. In 2024, the municipality celebrated its 30th anniversary. To mark the occasion, it invited associations, organizations, and parishes to participate in the jubilee. The Parish of Smlednik commemorated this anniversary with two animated documentary films about Jakob Aljaž, a comic strip about Jakob Aljaž, and the installation of a bust of this deserving Slovenian.
In my contribution, I will present information about the sources of material used for creating the film, who participated in this process, and what it meant for those involved. I will also highlight the importance of the illustrator, as without him, the animated film would not exist.
1 UVOD
Ne zgodi se ravno pogosto, da bi se župnik s skupino faranov lotil izdelave risanega dokumentarnega filma. Nekaj nevsakdanjega je to, vsekakor pa lahko tak projekt poveže farane med seboj in z župnikom, in to ne le tistih, ki sodelujejo pri tem. Ta konferenca pa bo nova priložnost, da izdelek predstavimo širši javnosti.
Zakaj govoriti o dovškem župniku in zakaj tudi na tej konferenci? Vzroki za to so v tem, da je bil poleg tega, da je bil župnik, tudi pedagog in vzgojitelj, pa tudi v tem, da se v času jubileja občine Medvode in ob 180. obletnici njegovega rojstva spomnimo nanj, ki je tudi zavetnik občine. Prav pa je tudi, da se ob tem jubileju zavedamo, kaj vse je storil, čemu se je odpovedal in kaj vse pretrpel, da je v tistih turbulentnih časih ohranil slovenstvo.
Poleg Jakoba Aljaža si je takrat za ohranjanje slovenstva prizadevalo kar nekaj pomembnih mož: dr. Lovro Toman, dr. Frančišek Lampe, dr. Janez Evangelist Krek, pa še kdo. Čeprav se zdi, da je čas Bačenkovega Jaka in omenjenih mož oddaljen, nam imajo vsi še danes veliko povedati. Ne sme se nam zdeti samoumevno, da imamo svojo državo. Dejavno se moramo vključiti v njeno rast. Zanjo je treba neprestano moliti, zanjo se je treba odpovedovati lažem in sebičnosti, zanjo je treba sodelovati in predvsem odgovorno živeti. Bogu hvala za Bačenkovega Jaka, ki nam polaga na srce: »Saj ne gre zame, za vse nas, Slovence, gre.« To je največja naloga vzgojitelja, ki jo mora z besedo in predvsem z zgledom predati učencem. Na zgodovino kot učiteljico življenja ne smemo imeti pogleda nostalgika (old timer) niti ne želje, da bi radi samo ponavljali vse po starem (muzejska vas), niti ne odločitve, da se moramo samo učiti na pamet, ampak se je treba spoprijateljiti z dediščino. Torej, delovati moramo tako, da postanemo odgovoren dedič.
2 NEKAJ ZANIMIVIH IN POMEMBNIH PODATKOV O JAKOBU ALJAŽU
V duhovniku Jakobu Aljažu imamo Slovenci in Slovenke velik zgled. Že v svojih mladostniških letih je bil odločen: vedel je, kdo je in kaj bi rad ohranil za prihodnje rodove. Ko je bil zaslišan na sodišču, je pričeval v prid kolega Šukljeta, in ko mu je sodnik dal podpisati zapisnik, ga Jaka ni hotel podpisati, ker v njem ni bilo zapisano tako, kot je on rekel. Sodnik je bil sicer jezen, vendar je moral na koncu zapisnik popraviti.
Kot študent je med počitnicami šel na Šmarno goro in prerokoval, da bodo Karavanke, na žalost, meja med Slovenci in Nemci. Župnik Jakob Aljaž ni znal le napovedovati vremena, pri tem se je včasih tudi zmotil, ampak je znal razbrati znamenje časa in spoznal, da če ne bo kaj naredil za slovenske gore, bodo lahko to postale »nemške« gore, zato je šel za župnika na Dovje. Ni mu bilo žal časa niti denarja, ki ju je vložil v ljudi, slovenske gore in slovenstvo.
Včasih so bili prav posebni boji. Tako se je na primer cesar odločil obiskati Bled. Aljaž je zbral šestdeset najboljših pevcev iz Gorenjske v zbor, ker je želel cesarju pokazati, da je Kranjska slovenska dežela, saj bi sicer ljubljanski filharmonični zbor pel nemške pesmi, to pa je hotel preprečiti; uspelo mu je le delno.
Jakob Aljaž ni samo govoril, ampak je predvsem dal prvi zgled. Ni bil nacionalist, ampak je deloval po načelu: Spoštujem tebe in tvoje, ti pa spoštuj mene in moje. Po tem načelu so delovali tudi mnogi Avstrijci in Nemci, saj je imel veliko prijateljev v Gradcu, Münchnu, na Dunaju, dobil je veliko mednarodnih priznanj. V dobrih stikih je bil tudi z dr. Juliusom Kugyjem. V govoru ob odprtju Triglavske koče na Kredarici pa je povedal tudi, da je na Kredarici našel le cvetlice treh barv: modre, rdeče in bele, kar je razumel, kot da tudi narava pritrjuje temu, da je pogorje slovensko, ob tem pa je poudaril, da bodo turisti vsakega naroda prijazno sprejeti in pogoščeni, ker to zahteva slovenska gostoljubnost.
Izpeljal je tudi več projektov, pri katerih je pokazal svoj inženirski talent, med drugim je naredil načrt za cesto do doline Vrat. Ko je bila narejena, si jo je ogledal višji stavbni nadsvétnik Klinar. Očitno je bil nad njo navdušen, saj je deželni predsednik Viktor baron Hein nato pisal Aljažu: »Takih mož, kot ste vi, potrebujem. Vi delate res za ljudstvo.«
Zgodba o tem, kako je znameniti dovški župnik Jakob Aljaž težko prenašal nemško polaščanje Triglava, je večinoma znana. Tako daleč je šlo, da je za goldinar kupil vrh najvišje slovenske gore in dal na njem postaviti stolp. Kleparskemu mojstru Antonu Belcu je takole naročil: »Na vrhu Triglava sem kupil zemljo, na katero želim postavit železni stolp v obliki valja s stožčasto streho in s pravokotnimi linicami za okenca, ki naj gledajo na vse strani neba. Tebe bi pa prosil, da mi to narediš in tudi postaviš.«
Anton Belec mu je, kakor je mogoče prebrati na razstavi v Narodnem muzeju Slovenije, odgovoril:
»Pa res drži, da je od norca do genija samo korak. No, ne zameri, vendar je tako: to, da misliš na vrhu Triglava postaviti stolp, je čista norost, načrt pa je tako genialen, da stolp lahko začnem takoj delati.«
Aljaž mu je odvrnil: »Saj ne gre zame, za vse nas, Slovence, gre. Triglav moramo vrniti Slovencem.«
Nazadnje mu je Anton Belec dejal: »Vzamem besedo nazaj. Nisi norec, samo velik zanesenjak si. In velik Slovenec. Zdaj sem šele sprevidel, da le taki ljudje premikajo svet. Da bom tudi jaz nekaj prispeval k slovenski stvari, ti obljubim: stolp bom dokončal v najkrajšem možnem času in to – zastonj! Da bo Triglav res slovenski!«
3 NASTAJANJE SCENARIJA ZA FILM NI GA NITI GA NE BO JUNAKA, KOT JE BIL BAČENKOV JAKA
3.1 VZROKI ZA NASTANEK FILMA
Zakaj je v župniji Smlednik nastal še drugi film o Jakobu Aljažu – Ni ga niti ga ne bo junaka, kot je bil Bačenkov Jaka?
Z Juanom Juvančičem sodelujeva že dlje časa. V pogovoru za Demokracijo sem povedal, zakaj se mi je za predstavitev osebnosti Jakoba Aljaža zdel primeren animirani film.
»Z Juanom vsa iskala način, kako tudi mlajšim rodovom posredovati zgodovinske, duhovne in kulturne teme. Risana slika ima na otroke poseben učinek, tako da tudi dokumentarne stvari z zanimanjem gledajo. Vmes za vložek dajeva tudi kakšne smešne prigode, ki so se zgodile npr. Jakobu Aljažu, da otrok lahko zbrano gleda. Animacija je zanimiva za otroke, mlade in stare. Naloga nas, starejših, je, da mlajšemu rodu spregovorimo o duhovnih in kulturnih koreninah, iz katerih črpamo svojo narodno in duhovno istovetnost, identiteto. Ko imaš to, lahko z ljudmi druge kulture in veroizpovedi gojiš spoštljiv in enakovreden dialog.«
Sam se bom bolj omejil na drugi film o Jakobu Aljažu Ni ga niti ga ne bo junaka, kot je bil Bačenkov Jaka. K sodelovanju pri nastajanju scenarija za film sem povabil še slovenistko in etnologinjo Marjeto Žebovec, njo tudi kot bralko pri drugem filmu, kot bralca pa Jana Vodopivca Suhadolca.
V drugem filmu je prikazan potek življenja Jakoba Aljaža na kratko, potem pa je po kronološki razporeditvi z anekdotami prikazana njegova osebnost.
Npr. Aljažev stolp je prikazan z anekdoto. Po postavitvi je pil z načelnikom kranjske sekcije Alpenvereina v gostilni. Ta je bil jezen in je zahteval, da se stolp podre. Župnik Jakob Aljaž se je naredil pohlevnega in ga je prosil, naj jim stolp pusti, saj je iz pločevine. Pločevina pa traja pet let in potem jo rja sne. Jakob je rekel, da mu je kar verjel, stolp pa še danes stoji.
Gradivo za scenarij so bila predvsem Aljaževa avtobiografska besedila, objavljena v takratnih publikacijah, in brošura Aljaževega prijatelja, duhovnika in pisatelja Janka Mlakarja z naslovom Jakob Aljaž, triglavski župnik. (Mlakar, 1953)
V uvodu v film Ni ga, niti ga ne bo junaka, kot je bil Bačenkov Jaka, je povedano tudi, kaj je bil povod, da je film nastal ravno zdaj:
V letu 2024 je Občina Medvode praznovala tridesetletnico delovanja. K praznovanju je povabila vsa društva in župnije na svojem območju. Povabilu se je odzvala tudi župnija Smlednik, ker se je Bačenkov Jaka rodil v Zavrhu, ki je takrat spadal v župnijo Smlednik. V juliju 2024 je bil na Urhovo nedeljo premierno predvajan animirani dokumentarni film Za vse nas, Slovence, gre s podnaslovom Zgodba o Jakobu Aljažu. (Jensterle in Juvančič, 2025)
Do naslova drugega filma Ni ga niti ga ne bo junaka … sem prišel po pogovoru z duhovnikom Petrom Slevcem, ki mi je povedal za ta izrek o Aljažu.
Premieri obeh filmov sta bili ob prazniku župnijskega zavetnika sv. Urha, prvi na Urhovo nedeljo 2024, drugi na predvečer te nedelje 2025, pozneje sta bila pa predvajana tudi v drugih krajih in povsod sta naletela na ugoden odziv. Pod župniščem v Smledniku od leta 2025 stoji Aljažev doprsni kip, delo akademskega kiparja Ljuba Zidarja. Aljažev pogled na kipu je usmerjen proti Triglavu. V župnišču takoj desno za glavnim vhodom pa je urejen Aljažev kot, kjer so razstavljeni predmeti, ki spominjajo na to praznovanje.
3.2 GRADIVO ZA VSEBINO FILMA IN ISKANJE SODELAVCEV
Gradivo za film sem našel v Planinskem vestniku, saj je v letu 1922 v njem v nadaljevanjih izhajal Aljažev Oris mojega življenja (Aljaž, 1923), posebno dragocena pa je knjižica Aljaževega prijatelja, duhovnika in pisatelja Janka Mlakarja, ki je znan po smislu za humor, z naslovom Jakob Aljaž, triglavski župnik. (Mlakar, 1953)
Sestavil sem vsebino filma, saj je bilo treba zaradi bogatega življenja Jakoba Aljaža izbrati dejstva o njem. Osredotočil sem se na Aljaževo domoljubje, duhovništvo, planinstvo in seveda glasbo ter jih ubesedil v primerni dolžini in pravem razporedu, da je bil lahko scenarij podlaga za ilustratorjevo delo. Treba je bilo tudi razdeliti besedilo na vloge, ki so jih brali posamezni bralci, te pa povezati v krajše vsebinske sklope, ki so tako olajšali delo ilustratorju kot omogočajo gledalcem, da laže sledijo pripovedi v filmu. Tako so nastali mednaslovi.
Z Marjeto Žebovec sva slab mesec obdelovala besedilo, potem pa ga je bilo treba posneti. Besedilo smo brali: moja malenkost, Marjeta Žebovec in Jan Vodopivec Suhadolc. Pred snemanjem je bilo treba vaditi, da so bile besede pravilno naglašene in izgovorjava dovolj razločna, na dan snemanja, ki ga je seveda vodil Juan Juvančič, pa je bilo treba marsikaj posneti dvakrat, da je bilo ustrezno.
Jan ima lepe spomine na sodelovanje pri nastajanju filma: »Ko me je župnik prosil, če bi posodil glas za film, sem bil za, saj se mi zdi, da če imamo možnost pomagati pri ohranjanju kulture in ozaveščanju o dogodkih v zgodovini, je to lepo izkoristiti, sploh če večino dela opravi kdo drug :). Snemanje je bilo prijetno, malo smo se tudi nasmejali vmes, sploh ko kdaj nisem znal kakšnih besed pravilno izgovoriti/naglasiti in smo se potem lovili, kako je prav. Seveda je bil največja faca gospod animator Juan Juvančič, ki je vedno znal pripomniti kaj zabavnega ali pa zanimivega, saj je že večkrat delal take filme in tudi posojal glas za kakšne risane junake, tako da si lahko predstavljate, da je kar zabavno poslušati v živo kakšnega izmed starih likov s televizije ... Pa nasploh ko človek dela v skupini s pozitivnim ciljem, ponavadi (če ni ravno kriza) ne manjka veselja in dobre volje. Premiera je bila tudi v redu, zunaj je bila postavljena podobna pregrada kot pri kakšnem filmskem festivalu z rdečo preprogo, zato je vse izpadlo kar precej na visokem nivoju. Film se mi zdi v redu, je pa res, da se sliši razlika med odseki, ko sem govoril bliže mikrofona in je tam zato bolj razločno, in tistimi, ko sem bil žal malo bolj stran; ampak recimo temu, da vemo za naslednjič, kaj bolj paziti. Župnik se nam je seveda tudi zahvalil in podaril kakšno boniteto za naš čas. Strip sem samo preletel, ampak lahko napišem, da mi je všeč in da se mi zdi dobro, da imamo tudi še fizične medije, sploh strip, za katerega menim, da je bolj živahen in da bi ga hitreje vzel v roke kot kako monotono besedilo v knjigi, kar velja tako za mlade kot za starejše ...«
Vsem sodelovanje pri projektu veliko pomeni. Jan je na premieri filma povedal, da je ponosen, da je lahko sodeloval pri tem delu, Marjeta Žebovec pa je to napisala v svojem prispevku. Zdi se mi, da smo se kot ekipa dobro ujeli, tako na vajah kot na snemanju. S filmom sem zelo zadovoljen, saj so ilustracije čudovite in tudi tekst je zanimiv, opominja nas na našo preteklost, na ljudi, ki so ogromno naredili z mislijo na prihodnje rodove, in verjamem, da marsikoga tudi spodbudi k razmišljanju o tem.
Juan E. Juvančič je naredil zelo lepe ilustracije. Sam pravi, da je o župniku Jakobu Aljažu vedel samo to, da je postavil stolp. Vesel je, da sem ga pritegnil k temu delu in da lahko sodeluje pri ohranjanju slovenske kulturne in duhovne dediščine.
Odlomke iz filma si lahko pogledate na povezavi: https://www.youtube.com/watch?v=kzuvtiTwr_Q&t=33s
3.3 PRI RISANEM FILMU JE NAJPOMEMBNEJŠE ILUSTRATORJEVO DELO
Ilustrator filmov in stripa Juan E. Juvančič je grafični oblikovalec, slikar in kipar, poleg tega večkrat sodeluje tudi pri nastajanju igranih filmov kot scenarist, snemalec, igralec in še kaj. Rojen je bil slovenskim staršem v Argentini in je pred približno 15 leti prišel v Slovenijo, kjer je zadovoljen, saj lahko dela to, kar dela najraje. V intervjuju, objavljenem na spletni strani Socialne akademije, je povedal tudi: »Vesel sem za to odločitev, da sem prišel v Slovenijo, in mislim, da sem svoje življenje zelo spremenil. Ko začneš pri 50 letih znova in ti vsi prijatelji rečejo, če se mi je zmešalo, da bom pustil vse: službo, hišo, prijatelje in bom kar šel … Sem rekel: ja, začel bom znova, ker mi je všeč Slovenija, dežela mojih staršev. Mislim, da za takšno odločitev potrebuješ pogum. Je težko. In ko ti je težko in padeš, moraš vstati, iti naprej in delati. In moraš se zabavati, ker en nasmeh naredi boljše življenje.« (Juvančič, 2025)
Pri nastajanju animiranih filmov je opravil glavni del. Ko je dobil besedilo, si je najprej ogledal nekaj slik glavnih oseb, ki so omenjene in katerih fotografije obstajajo. Ogledal si je tudi kraje, v katerih je Aljaž živel, pozanimal se je, kako so bili ljudje takrat v določenih situacijah oblečeni, predvsem pa je poiskal slike krajev iz takratnega časa. Ilustracije mora najprej ustvariti – narisati, jih animirati, potem je treba posneti zvok in posnetke popraviti, kjer je treba in je mogoče, nato pa vse skupaj zmontirati. Vse to delo traja približno tri mesece.
3.4 KRATKA VSEBINA RISANEGA FILMA
Animirani film se začne s kratko predstavitvijo njegovega celotnega življenja in delovanja ter s kratkim orisom, kako je bil duhovnik – župnik Jakob Aljaž predstavljen v letu 2024 v okviru praznovanja 30-letnice občine Medvode. V uvodnem delu je razloženo, zakaj se ga župnija Smlednik spominja tudi v letu 2025: ker v tem letu obhajamo 180. obletnico njegovega rojstva. Po uvodnem delu je zopet kronološki pregled njegovega življenja od rojstva pa do smrti s posameznimi dogodki, tudi anekdotami, za katere je prav, da ne gredo v pozabo. Začne se s predstavitvijo njegovega šolanja v Smledniku in Ljubljani. Tu so prigode o norčevanju, strogem učitelju in o tem, da je bil nagrajen kot odličen učenec. Iz njegovih šolskih let je smešna prigoda, kako je po prihodu z vrha Storžiča domov očetu dejal, kako se iz vrha Storžiča lepo vidi njihova domačija. Oče pa mu je odvrnil, da se z domačega dvorišča vidi bolje. Iz Tržiča, kjer je bil kaplan, je smešna prigoda o kozlih. Bil je na lovu in je edini ustrelil kozla, katerega nagačena glava je kasneje kot trofeja visela v župnišču na Dovjem. Janko Mlakar ga je vprašal, ali je še kdaj ustrelil kakšnega kozla. Jakob je odgovoril, da veliko, vendar samo takšne, ki se ne dajo nagačiti. Sledi pripovedovanje o srečanju Jakoba Aljaža s pomembnimi možmi, ki so ohranjali slovenstvo v tistem času: z dr. Frančiškom Lampetom, dr. Janezom Evangelistom Krekom, dr. Lovrom Tomanom. Film se nadaljuje z obiskom Trente s prijatelji, kjer jim je tamkajšnji župnik pripovedoval smešne prigode iz župnije, npr. kako se je škof podal s konjem v Trento, kjer je imel birmo.
Slika 1: Škof je v Trento na birmanje prijahal na konju. Foto: Posnetek ekrana
Film popestrijo šaljivi anekdotni opisi, kot je ta, da so otroci, ko so škofa zagledali na konju, mislili, da jaha na zelo veliki kozi, saj konji niso bili značilni za Trento, otroci pa so dobro poznali koze.
Slika 2: Otroci v Trenti so mislili, da škof jaha kozo, ker konjev niso poznali. Foto: Posnetek ekrana
Film nas prestavi na Dovje s prizorom, kako je Jakob rad z daljnogledom gledal vrh Triglava, še posebno, ko ni več mogel veliko hoditi. Janko Mlakar opisuje, da ko je bil na obisku na Dovjem, ga je župnik vedno zbudil, da bi tudi on gledal. Notri so tudi prigode o Aljaževem stolpu, koči na Triglavu, Aljaževem domu v vratih.
3.5 PREDVAJANJE FILMA IN ODZIVI
Film Ni ga, niti ga ne bo junaka, kot je bil Bačenkov Jaka, je bil premierno predvajan v soboto, 5. julija, v dvorani Kulturnega doma v Smledniku. Obisk je bil dober. Filma si niso prišli ogledat le domačini, precej je bilo tudi obiskovalcev iz drugih krajev.
Čeprav je dejstvo, da se skupina župljanov pod vodstvom župnika in s pomočjo profesionalnega grafičnega oblikovalca loti animiranega dokumentarnega filma o znani osebnosti, poseben dogodek, v osrednjih slovenskih medijih ni dobil prostora. O njem so poročali le Demokracija, Družina in Radio Ognjišče. Premiero je napovedal tudi Gorenjski glas. V Demokraciji in Družini sta bila objavljena intervjuja z mano, ki sem vodja projekta. Vesel pa sem možnosti, da tako projekt kot osebnost Jakoba Aljaža predstavim na tej konferenci, saj imate pedagogi pogosto možnost, kaj spregovoriti o njem in ga približati svojim učencem.
4 ZAKLJUČEK
Z risanima dokumentarnima filmoma o Jakobu Aljažu in stripom o njem prebujamo zavest, da smo tudi v preteklosti imeli osebnosti, ki so na prvo mesto postavile slovenski narod in njegovo vsestransko dobro. Upamo, da bo to prebudilo več ljudi, da ne bodo živeli prazno, da se ne bodo pustili voditi le v nakupovalne centre in zabavišča, ampak bodo vzljubili svoj narod in domovino ter prepoznali svoje talente in zanimanje in naredili nekaj več. Lahko nekaj takega, kar bo ostalo za vse rodove, ali pa le dobro sočloveku, ki bo zaradi tega živel bolje, bolj svobodno. Jakob Aljaž nam je s svojim delom tako kot duhovnik, planinec, gradbenik in glasbenik dal veliko. Žal se do pred kratkim o njem pravzaprav ni smelo govoriti, vsaj ne o njegovi celoviti osebnosti, zato ga zdaj s toliko večjim veseljem in navdušenjem predstavljamo celovito.
4 VIRI IN LITERATURA
Aljaž, Jakob, Oris mojega življenja. Planinski vestnik, leto 1923, letn. 23, št. 8–11.
(INTERVJU) David Jensterle: »Duhovnik Jakob Aljaž nas res spodbuja, da cenimo svoje slovenske korenine.« Demokracija, 3. avgusta 2024, pridobljeno 20. avgusta 2025 na https://demokracija.si/fokus/intervju-david-jensterle-duhovnik-jakob-aljaz-nas-res-spodbuja-da-cenimo-svoje-slovenske-korenine/.
Jensterle, David, Juvančič, Juan E.: Za vse nas, Slovence, gre. Animirani dokumentarni film, Župnija Smlednik, 2024.
Jensterle, David, Juvančič, Juan E.: Ni ga niti ga ne bo junaka, kot je bil Bačenkov Jaka. Animirani dokumentarni film, Župnija Smlednik, 2025.
Juan Juvančič: »In moraš se zabavat, ker en nasmeh naredi boljše življenje.« Pridobljeno 23. avgusta 2025 na https://socialna-akademija.si/juan-juvancic-in-moras-se-zabavat-ker-en-nasmeh-naredi-boljse-zivljenje/.
