DKPS = Društvo katoliških pedagogov Slovenije
FILMA IN STRIP O JAKOBU ALJAŽU, DUHOVNIKU, DOMOLJUBU, GORNIKU IN GLASBENIKU
Povzetek
Letos je minilo 180 let od rojstva Jakoba Aljaža. Rojen je bil 6. julija 1845 pri Bačenku v Zavrhu pod Šmarno goro, ki je takrat spadal v župnijo Smlednik. Krščen je bil naslednji dan v Smledniku, prav tam je imel tudi novo mašo. Je tudi zavetnik občine Medvode. Ob tej obletnici je Občina Medvode povabila društva, organizacije in župnije, naj počastijo to obletnico, in Župnija Smlednik jo je počastila z dvema risanima dokumentarnima filmoma in stripom o Jakobu Aljažu. Prispevek bo predstavil nastajanje in vsebino teh del in Aljaževo zanimivo pot do duhovniškega poklica, saj je najprej študiral filozofijo, potem pa se odločil za bogoslovje. Janko Mlakar je v brošuri Jakob Aljaž, triglavski župnik, zapisal: »Če Aljaž ne bi postal duhovnik, ne bi imeli niti Aljaževega stolpa niti Aljaževega doma.«
TWO FILMS AND A STRIP ABOUT JAKOB ALJAŽ, A PRIEST, PATRIOT, MOUNTAINEE AND MUSICIAN
Abstract
This year marks 180 years since the birth of Jakob Aljaž. He was born on July 6, 1845 at Bačenk in Zavrh under Šmarna gora. The place at that time belonged to the Smlednik parish. He was baptized the next day in Smlednik, where he also had a new mass. He is also the patron saint of the Medvode municipality. On this anniversary, the municipality invited associations, organizations and parishes to honor this anniversary, and the Smlednik parish honored it with two animated documentaries and a strip about Jakob Aljaž. The article will present the creation and the content of this works and Aljaž's interesting path to the priesthood, as he first studied philosophy and then decided to study theology. Janko Mlakar wrote in the brochure Jakob Aljaž, Triglav parish priest: “If Aljaž had not become a priest, we would not have had either Aljaž's tower or Aljaž's home.
1 UVOD
Mogoče se bo kdo vprašal, zakaj na konferenci DKPS govoriti o dovškem župniku. Ampak, ko malo premislimo njegovo življenje, vidimo, da je bil vsekakor tudi pedagog, saj je farane, za katere mu je bila zaupana skrb, najprej poučeval – pa ne le o veri, ampak tudi o drugih življenjskih temah. Bil je tudi glasbenik – skladatelj, pevec in zborovodja, torej tudi v tem primeru pedagog. Kot kaplan v Tržiču je bil še učitelj v osnovni šoli, kot župnik na Dovjem pa tudi okrajni šolski nadzornik.
Zakaj pa sta v župniji Smlednik nastala kar dva filma o Jakobu Aljažu?
Ob 30-letnici občine Medvode in 180. obletnici rojstva Jakoba Aljaža, duhovnika, gornika, graditelja, glasbenika, se je Župnija Smlednik pod vodstvom župnika David Jensterla lotila projektov, ki osvetljujejo Aljaževo življenje in delo. Najprej je leta 2024 nastal risani dokumentarni film Za vse nas, Slovence, gre s podnaslovom Zgodba o Jakobu Aljažu, ko pa je bil leta 2025 v izdelavi drugi film z naslovom Ni ga niti ga ne bo junaka, kot je bil Bačenkov Jaka, je okrog velike noči pri Mohorjevi družbi izšel še strip z naslovom Jakob Aljaž, bojevnik za slovenske gore in slovenstvo. Avtor slikovnega dela je Juan E. Juvančič, besedilo pa je sestavil David Jensterle.
Župnik je k sodelovanju pri nastajanju scenarija za film povabil mene, slovenistko in etnologinjo Marjeto Žebovec, ki sem sodelovala tudi pri nastajanju besedila za strip. Kot bralci so pri prvem filmu sodelovali župnik David Jensterle ter sestra in brat Katarina in Gregor Jelenc, pri drugem pa poleg župnika še jaz in Jan Vodopivec Suhadolc.
V prvem filmu je prikazan potek življenja Jakoba Aljaža, v drugem pa posamezni dogodki iz njegovega življenja, tudi anekdote. Gradivo za scenarij so bila predvsem Aljaževa avtobiografska besedila, objavljena v takratnih publikacijah in brošura Aljaževega prijatelja, duhovnika in pisatelja Janka Mlakarja, z naslovom Jakob Aljaž, triglavski župnik.[1]
Župnik David Jensterle je scenarij filma Za vse nas, Slovence, gre, končal takole: »Jakob Aljaž je bil duhovnik in razumnik, ki je energijo, znanje in lasten denar vlagal v napredek tako na duhovnem kot na drugih področjih: v planinstvu, glasbi, zlasti petju, pa tudi v gospodarski in prosvetni razvoj podeželja. Kjerkoli je deloval, se je zavzemal za složnost med Slovenci. Spodbujal jih je, naj iščejo tipične odlike, ki jih delajo Slovence, in skupne točke, ki jih povezujejo. Ta spodbuda Jakoba Aljaža je vredna, da jo upoštevamo Slovenci še danes, kajne?«
2 NASTAJANJE SCENARIJA ZA FILM ZA VSE NAS, SLOVENCE, GRE
Župnik je najprej prebral knjigo Ivana Sivca Triglavski kralj, jaz pa sem že nekaj let prej pripravila prispevek o Aljažu za zbornik KS Smlednik z naslovom Če spoštujemo preteklost, bo svetla naša prihodnost, zato sem poznala kar nekaj gradiva o Aljažu, objavljenega v Digitalni knjižnici. Največ gradiva je bilo v Planinskem vestniku, saj so v letih 1922, 1923 in 1924 v njem v nadaljevanjih izhajali Aljaževi Planinski spomini in Oris mojega življenja, v glasilu Pevske zveze Pevec pa je objavil prav tako avtobiografske Pevske spomine. Tudi njegovi sodobniki so objavljali spomine nanj, marsikaj zanimivega je objavilo Planinsko društvo Dovje-Mojstrana, tehten članek pa je izšel tudi v Zgodovinskem časopisu.[2] Posebno dragocena je knjižica Aljaževega prijatelja, duhovnika in pisatelja Janka Mlakarja z naslovom Jakob Aljaž, triglavski župnik.[3]
Z župnikom Davidom Jensterlom sva približno tri mesece obdelovala besedilo, potem pa ga je bilo treba posneti. Župnik je bral Aljaževo besedilo, za druge vloge pa je izbral za bralca sestro in brata Katarino in Gregorja Jelenc. Takrat sta bila še oba osnovnošolca. Oba imata zelo dobro izgovorjavo, a je bilo kljub temu treba vaditi, da so bile besede pravilno naglašene in izgovorjava dovolj razločna. Na dan snemanja, ki ga je seveda vodil Juan Juvančič, pa je bilo treba marsikaj posneti dvakrat, da smo dosegli pričakovano kvaliteto.
Obema sodelovanje pri projektu veliko pomeni. Katarina je o tem povedala: »Ko sva z bratom od gospoda župnika dobila vabilo, da posodiva glas v prvih dveh filmih,[4] sem ga z veseljem sprejela, saj sem si vedno želela sodelovati pri kakšnem podobnem projektu, hkrati pa je film tudi nekaj, kar ostane. Zdi se mi, da smo se kot ekipa dobro ujeli, tako na vajah kot na samem snemanju. Z obema filmoma sem zelo zadovoljna, saj so ilustracije čudovite in tudi tekst je zanimiv, opominja nas na našo preteklost, na ljudi, ki so ogromno naredili z mislijo na prihodnje rodove. Verjamem, da marsikoga tudi spodbudi k razmišljanju o tem. Snemanje filmov je izkušnja, ki mi bo za vedno ostala v spominu, in vesela sem, da sem jo doživela.«
Tudi za Gregorja je bila to dobra izkušnja. Takole je povedal o njej: »Leta 2023 sva s sestro Katarino posodila glas animiranemu filmu, ki je predstavil zavetnika smledniške cerkve svetega Urha ter samo župnijo Smlednik. To je bila zame čast in priložnost, ki sem jo z veseljem sprejel. Pri tem projektu sem spoznal odličnega ilustratorja Juana E. Ivančiča, sodeloval sem z gospo Marjeto Žebovec, ki me je usmerjala pri pravilnem branju besedila, in z župnikom Davidom Jensterlom, idejnim vodjem celotnega projekta. To je bila zelo močna izkušnja, ki se je nadaljevala še naslednje leto, ko smo s snemalno ekipo ustvarili animirani film o življenju Jakoba Aljaža. Med ustvarjanjem sem se veliko naučil o tem velikem domoljubu in njegovem izjemnem prispevku k slovenski kulturi, veri in narodni zavesti. Strip mi je to znanje še dodatno obogatil na prijeten način.«
Besedilo drugega filma smo prebrali župnik, Jan Suhadolc Vodopivec in jaz. Lahko mi verjamete, da sem navdušena nad projektom in mi sodelovanje pri njem veliko pomeni.
3 PREDVAJANJE FILMOV
Oba filma, tako Za vse nas, Slovence, gre kot Ni ga niti ga ne bo junaka, kot je Bačenkov Jaka, sta bila premierno predvajana na največji praznik župnije, na god njenega zavetnika sv. Urha, ki ga praznujemo 4. julija oz. na prvo nedeljo po tem datumu. Premiera prvega filma o Aljažu je bila v nedeljo, 7. julija 2024, drugega pa v soboto, 5. julija 2025, v dvorani Kulturnega doma v Smledniku. Obisk je bil dober; filma si niso prišli ogledat le domačini, precej je bilo tudi obiskovalcev iz drugih krajev. Film Za vse nas, Slovence, gre je bil predvajan v več slovenskih krajih, tudi v Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani in konec avgusta 2025 na Aljaževih dnevih na Dovjem.
4 STRIP O JAKOBU ALJAŽU
Scenarist David Jensterle in ilustrator Juan Juvančič sta si skupaj ogledovala kraje, kjer je živel in delal Jakob Aljaž. Prav Aljaževa soseda v njegovem rojstnem Zavrhu je dala idejo, da bi nastal strip o Aljažu. Avtorja sta bila takoj za. Ker je Juan Juvančič naredil že precej stripov, se mu je kar samo smejalo, tako dobra se mu je zdela zamisel. Oba sta bila zelo vesela tudi takrat, ko sta izvedela, da bo Mohorjeva strip izdala. Strip je izšel pred veliko nočjo 2024 in je bil med farani zelo lepo sprejet, navdušeni pa so tudi drugod, kjer je predstavljen. Tudi slovenske splošne knjižnice so kar dobro založene s stripom, kupile so ga tudi nekatere osnovne šole. Ker se ti podatki spreminjajo, ne bom navajala številk.[5]
4.1 VSEBINA STRIPA O JAKOBU ALJAŽU
Strip Jakob Aljaž, bojevnik za slovenske gore in slovenstvo v slikah z malo besedami prikazuje življenje Jakoba Aljaža. Začne se s pripovedjo o njegovem rojstvu v Zavrhu pod Šmarno goro, krstu v župnijski cerkvi v Smledniku, otroštvu, kakršnega so živeli kmečki otroci v tistem času, šolanju v Smledniku in Ljubljani, kjer je bil najboljši v razredu in nagrajenec – premifer. Že kot dijak je rad hodil v hribe, posebej na Šmarno goro.
Sledi študij na Dunaju, kjer je zdržal le eno leto, potem pa je vstopil v ljubljansko bogoslovje. V duhovnika je bil posvečen leta 1871, novo mašo je imel v župnijski cerkvi sv. Urha v Smledniku. Že na Dunaju je pel v pevskem zboru. Najprej je bil kaplan v Tržiču in bil tudi učitelj in zborovodja. Kot župnik na Dobravi pri Kropi je šel prvič na Triglav. Na Dobravi je začel tudi komponirati in potem to počel vse življenje.
Kmalu je spoznal, da bo lahko za to, da Triglav ostane slovenski, lahko največ naredil kot župnik na Dovjem. Škof mu je ustregel in ga imenoval za dovškega župnika. Kot tamkajšnji župnik je poleg tega, da je skrbel za župnijo in župljane, naredil še veliko dobrega za slovenske gore in slovenstvo. Najbolj znan je po nekaterih zgradbah v gorskem svetu, npr. Aljaževem stolpu, in po pesmih, zlasti po slovenski planinski himni Oj, Triglav, moj dom.
Bil je zelo dober človek in je pomagal veliko ljudem, zlasti med prvo svetovno vojno. Za slednje je bil tudi odlikovan. Leta 1921 je praznoval zlato mašo. Ob tem jubileju ga je počastilo veliko ljudi.
Februarja 1927 je padel na poledenelih stopnicah in si zlomil kolk. Ni si več opomogel, ampak je umrl 4. maja 1927 na Dovjem.
4.2 STRIP IN KNJIŽNICA MEDVODE
Posebej se je za promocijo stripa zavzela Knjižnica Medvode. Tam smo imeli v torek, 13. maja 2025, predstavitev stripa o Aljažu, direktor mag. Igor Podbrežnik[6] pa je napisal nekaj misli o stripu na splošno v medvoški knjižnici pa tudi o stripu o Aljažu.
Takole je zapisal: »Razvoj zanimanja za izposojo stripov se je pokazal tudi v Knjižnici Medvode, kjer stripe načrtno vključujemo v knjižnično zbirko. Skupaj z uporabniki smo prepoznali kulturni, izobraževalni in zabavni potencial stripov. Danes imamo v zbirki stripov že 987 naslovov, med njimi sta jih skoraj dve tretjini namenjeni otrokom in mladostnikom. Večina stripov je na voljo v fizični obliki, uporabnikom je na voljo tudi nekaj elektronskih različic.
Naša zbirka je letos bogatejša za 33 stripov z letnico izdaje 2025, med njimi izpostavljamo strip, ki je nastal v Aljaževi rojstni fari, tam je tudi pel novo mašo. Biografski strip Jakob Aljaž: bojevnik za slovenske gore in slovenstvo, ki je delo smleškega župnika Davida Jensterla in risarja Juana Juvančiča, izdala pa ga je Celjska Mohorjeva družba, pripoveduje zgodbo življenja velikega Slovenca od otroških let do smrti. Prikaže njegovo šolanje, odločitev za duhovniški poklic, izjemno karizmo, optimizem in pogum, njegovo poklicno poslanstvo in delovanje v prostem času, omenja pa tudi mnogo dobrih del, ki jih je opravil v korist skupnosti. Avtor Jensterle se je odločil za stripovsko obliko, ker je želel nagovoriti še zlasti mlajše občinstvo, Juvančič pa je s sliko prepričljivo prikazal Aljaževo občudovanja vredno osebnost, ki še danes vzbuja občudovanje in občutja pristnega domoljubja.
Tako smo tudi razumeli avtorjeva sporočila, da je Aljaž pomembna zgodovinska oseba, vizionar, skratka človek, ki je razumel sporočila takratnega časa in deloval skladno z njimi. Jensterle nas je znova, tokrat s stripom, prepričal, med odprtjem svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju v Planici leta 2023 pa nas je navdušila glasbena skupina Laibach s priredbo Aljaževe triglavske himne, s katero smo laže mladim obiskovalcem kulturnega festivala v Medvodah predstavili Aljažev boj za vrh Triglava. Predstavitev smo popestrili z Aljaževo triglavsko himno v izvedbi domačega MePZ Jakoba Aljaža Medvode in z Laibachovo priredbo – malo starega, malo novega.
Ker je bila letos (2025) rdeča nit medvoškega kulturnega festivala, ki vsako leto povezuje dediščino, industrijo in sodobno umetnost v objemu narave, 180. obletnica rojstva Jakoba Aljaža, smo za sodelovanje pri pripravi knjižničnega prispevka na kulturnem festivalu prosili župnika Jensterla. Njegov strip smo razdelili na osem tematskih sklopov. Oblikovali smo osem plakatov, ki z odlomki iz stripa predstavijo Aljaža duhovnika, glasbenika, ljudskega tribuna, pionirja slovenskega planinstva, graditelja triglavskih planinskih postojank in urbanista doline Vrat ter konec koncev tudi neverjetno tehnično nadarjenega človeka. Plakate smo s kratkimi pojasnili razstavili na tematski festivalski krožni poti KULtura s postajo v Aleji Medvoščanov, ki je med knjižnico in reko Savo. Tematsko krožno pot je prehodilo prek 400 osnovnošolcev in okoli 50 odraslih in prav vsi so se zadržali na razstavi stripa in tako spoznavali podrobnosti iz življenja občinskega zavetnika Jakoba Aljaža.
Razstava se je po koncu festivala preselila v Aljaževo rojstno hišo, od tam pa v župnijsko cerkev sv. Urha v Smlednik, kjer so na Urhovo nedeljo odkrili spomenik Jakobu Aljažu. Prepričani smo, da je bilo to največ, kar je mogoče narediti za promocijo stripa o Aljažu, saj smo ga predstavili širokemu krogu občinstva, in to na stripovski način.«[7]
4.3 KAKO SO STRIP SPREJELI OTROCI
Govorila sem z nekaj otroki o tem, kakšen je strip. Večina ga je pohvalila, le desetletni Marcel je rekel, da je v njem premalo akcije.[8] Dvanajstletna Lara, ki je videla tudi film Za vse nas, Slovence, gre, pa je v e-sporočilu napisala: »Strip in film sta mi bila všeč. Strip se lepo bere in sem ga prebrala hitro in z lahkoto. Dobro je, ker je zgodba dobro napisana in se lepo povezuje. Zelo so mi všeč ilustracije, saj so narisane preprosto, a lepo in z dodatki in majhnimi podrobnostmi, kar sliko naredi še lepšo. O Jakobu Aljažu zveš res veliko podatkov, zato bi strip priporočala za branje.«[9]
Trinajstletna Maruša Rosana Žebovec pa je o stripu napisala: »Strip o Jakobu Aljažu v slikah prikazuje zgodbo o njegovem življenju in delu. Iz njega lahko razbereš, da je bil zelo uspešen Slovenec, ki je imel rad gore in se je boril, da je Triglav ostal slovenski. Všeč mi je, da strip zelo podrobno opisuje življenje malo več kot sto let nazaj. Tudi ilustracije so lepo narisane, zato je besedilu laže slediti. Vernim je Jakob Aljaž lahko dober zgled, saj je vedno našel čas za Boga in Jezusa, nevernim pa zato, ker je veliko naredil za slovenski narod.«[10]
Strip sta seveda prebrala tudi bralca besedila v filmu Za vse nas, Slovence, gre Katarina in Gregor Jelenc. Katarina (16 let) je povedala tole: »Ko sem izvedela, da bo o Jakobu Aljažu izšel tudi strip, se mi je to zdelo pravilno, saj si bo tako njegova zgodba utrla pot do širše množice. Prav tako se mi zdi strip zelo dobra izbira, saj je razumljiv tako mlajšim kot starejšim, slike pa še obogatijo našo predstavo. Pred izidom sem zaradi sodelovanja z ilustratorjem Juanom že približno vedela, kakšen bo, in po branju stripa so se mi zdele ilustracije zelo dobro izbrane in dodelane, zgodbo pripovedujejo skupaj z besedilom.«[11]
Gregor (13 let): »Strip o Jakobu Aljažu ponuja svež, zabaven in otrokom prijazen vpogled v življenje tega izjemnega Slovenca. Za nekatere najstnike, ki že od malih nog radi prebiramo stripe, pa ima morda celo nostalgičen pridih. Ko sem v oznanilih prebral, da bo župnik pripravil nadaljevanje poglobljene predstavitve Aljaževega življenja, me je resnično zanimalo, kako bo to prikazano skozi strip. Komaj sem čakal, da bo izšel. Ob branju sem res užival, lahko rečem, da sem ga prebral 'na dušek'. Strip je izpolnil moja pričakovanja, saj jedrnato in slikovito povzema ključna dejstva o Jakobu Aljažu od rojstva do smrti in poudarja njegova najpomembnejša dela. Hkrati lepo ohranja spomin na čas, ko se je slovenski narod začel intenzivneje zavedati svoje narodne identitete.«[12]
Njuna mlajša sestra Marija (10 let) je tudi – čeprav deklica – na dušek prebrala strip in napisala: »Župnik je pozimi oznanil, da bo ob letošnjem praznovanju farnega zavetnika svetega Urha izšel strip o Jakobu Aljažu, enem pomembnejših Slovencev. O njegovem življenju sem že precej izvedela ob gledanju animiranega filma, pri katerem sta sodelovala moja sestra in brat. Prav zato me je zanimalo, kako bo Aljaž predstavljen v obliki stripa, čeprav sama sicer nisem največja ljubiteljica te zvrsti. Ko je izšel strip, sem ga prebrala naenkrat. Presenetil me je in navdušil. Odlične ilustracije Juana E. Juvančiča so dodatno prebudile mojo domišljijo o času, v katerem je živel Jakob Aljaž, besedila v oblačkih pa so izpostavila ključne poudarke iz njegovega življenja. Prepričana sem, da bo marsikdo, ki o tem velikem Slovencu še ne ve veliko, v tem stripu našel zanimiva dejstva ne le o njegovem osebnem življenju, temveč tudi o njegovem vplivu na slovensko narodno zavest in zgodovino. Zame pa je glavno sporočilo stripa to: za velike stvari, ki ostanejo za prihodnje rodove, moraš pogumno slediti svojemu notranjemu glasu in verjeti, da te na tej poti podpira tudi Bog.«[13]
4.4 KAJ MISLITA O STRIPU UČITELJICA IN MAMA
Maja M. Naglič, učiteljica in mama treh deklet, je o stripu napisala takole: »Izdaja stripa pomeni, da imam kot mama in kot učiteljica nekaj, kar je oprijemljivo, česar se lahko otrok dotakne, bere znova in znova, se vrača v zgodbo, ki ga zagrabi. Najmlajša to počne; kar tako, da ji ni dolgčas. Imeti ob sebi strip, ki je didaktični material in nosi zgodbo o Slovencu takega kova, pa je neprecenljivo. Trenutno starejši dve nista v razpoloženi, da bi prebirali zgodbo o Aljažu; verjamem pa, da se bosta k njej še vrnili in tudi vračali. Občasno jima navržem kakšno informacijo, ki sem jo tudi sama pridobila iz knjige, pa tega prej nisem vedela. Ko smo se peljali skozi Tržič, smo govorili o moškem pevskem zboru. Mož je prepričan, da s pomočjo take knjige lokalna skupnost znova začuti moč njegovih (Jakobovih) dejanj in se zave, kakšen pomen imajo. Zavedanje, da živimo obdani z isto naravo, predstavljam si tudi z istim vonjem, svetlobo ... kot on pred skoraj 200 leti, nosi težo odgovornosti, da ohranimo zavedanje, kaj imamo, kaj nam je bilo dano; odgovornost, da to prenesemo naprej (kot pravi gospod župnik).«[14]
Moja hči Marta Lavrič, mama treh otrok, pa je o stripu napisala: »Všeč mi je, ker se v stripu in filmu lepo prepletajo zgodovinski podatki o Jakobu Aljažu in njegovem življenju na eni strani in na drugi kratke anekdote, ki nam približajo njega kot osebnost in ohranjajo našo radovednost in osredotočenost. Zelo rada prebiram o ljudeh, ki so živeli v naših krajih, ker jih skozi zgodbo še bolj začutim, saj so hodili po istih poteh kakor mi danes. Zanimivo se mi zdi brati, kakšne težave so imeli, za kaj so se borili in kakšno je bilo okolje, da so se odločali za življenjsko pot, kakršno so živeli. Film in strip vzbudita hvaležnost za vse njegovo delo, da so ohranili našo zemljo in jezik, ki sta nam v današnjem času vse preveč samoumevna.«[15]
5 ZAKLJUČEK
Jakob Aljaž je pustil močno sled v slovenski, posebej gorenjski družbi s svojim duhovništvom, planinstvom, glasbo in kot okrajni šolski nadzornik v Radovljici. To je bil kot župnik na Dovjem od leta 1889 do 1892. O tej funkciji je v Orisu mojega življenja zapisal: »Velika čast, pa tudi veliko dela! Učitelji so bili pridni. Lepa harmonija je vladala med posameznimi stanovi, tudi pri sejah okr. šolskega sveta. Učitelji so imeli izvrsten pevski zbor in so dali več koncertov.«[16]
Marsikaj nas spominja nanj. Ob glavni cesti, ki pelje z Jesenic v Kranjsko Goro, so pri Dovjem postavili Aljažev kip, delo kiparja Nebojše Mitrića, ki kaže proti Triglavu, njegov doprsni kip je pred osnovno šolo v Mojstrani, v Tržiču stoji pred cerkvijo spominski steber. Spominsko znamenje je tudi v njegovi rojstni vasi, ob rojstni hiši je maketa Aljaževega stolpa, v vstopni avli stavbe Občine Medvode pa njegov doprsni kip, delo akademskega kiparja Jurija Smoleta. Njegova rojstna občina Medvode praznuje občinski praznik na obletnico njegovega rojstva. Na severovzhodni fasadi občinske knjižnice so bile leta 2020 hkrati z obnovo terase, ki je namenjena prireditvam na prostem in prebiranju knjižničnega gradiva, urejene niše za projekt Obrazi sotočja; v drugi niši je reliefni portret Jakoba Aljaža. Ob Knjižnici Medvode so v spomin na Jakoba Aljaža na začetku julija 2021 postavili Stolp upanja, njegova avtorja sta Mihel Jenko in Matjaž Poredoš. V Kranju je po njem poimenovana osnovna šola, v več slovenskih krajih pa ulice. Aljažev naslednik France Urbanija, ki se ga je tudi prijel naziv triglavski župnik, je v dovškem župnišču uredil Aljaževo spominsko zbirko, in to v sobi, iz katere je Aljaž tako rad gledal Triglav. Zbirka vsebuje oznanilne knjige, Aljaževa osebna pisma, liturgične predmete in njegovo glasbeno zapuščino. V zbirki so tudi razglednice in dopisnice, ki sta mu jih pisala Fran Saleški Finžgar in škof Andrej Karlin.
6 VIRI IN LITERATURA
Aljaž, Jakob, Oris mojega življenja. Planinski vestnik, letn. 23, št. 10, str. 145
E-sporočilo Barbare Jelenc meni 1. avgusta 2025
E-sporočilo direktorja KM mag. Igorja Podbrežnika meni 1. septembra 2025
E-sporočilo Lare Lavrič meni 29. avgusta 2025
E-sporočilo moje hčere Marte Lavrič meni 30. avgusta 2025
E-sporočilo Maje M. Naglič meni 20. avgusta 2025
(INTERVJU) David Jensterle: »Duhovnik Jakob Aljaž nas res spodbuja, da cenimo svoje slovenske korenine.« Demokracija, 3. avgusta 2024, pridobljeno 20. avgusta 2025 na https://demokracija.si/fokus/intervju-david-jensterle-duhovnik-jakob-aljaz-nas-res-spodbuja-da-cenimo-svoje-slovenske-korenine/.
Jensterle, David, Juvančič, Juan E.: Za vse nas, Slovence, gre. Animirani dokumentarni film, Župnija Smlednik, 2024
Jensterle, David, Juvančič, Juan E.: Ni ga niti ga ne bo junaka, kot je bil Bačenkov Jaka. Animirani dokumentarni film, Župnija Smlednik, 2025
Juan Juvančič: »In moraš se zabavat, ker en nasmeh naredi boljše življenje.« Pridobljeno 23. avgusta 2025 na https://socialna-akademija.si/juan-juvancic-in-moras-se-zabavat-ker-en-nasmeh-naredi-boljse-zivljenje/
Moj pogovor z vnukinjo Marušo in vnukom Marcelom 7. avgusta 2025
Zapis Maruše Rosane v e-sporočilu mojega sina Mateja Žebovca meni 6. septembra 2025
[2] Mikša, Peter, »Da je Triglav ostal v slovenskih rokah, je največ moja zasluga.« Zgodovinski časopis, leto 2015, letn. 69, št. 1–2
Aljaž, Jakob, Dovška župnijska kronika : 1889–1923, Planinsko društvo Dovje-Mojstrana, 1989
Aljaž, Jakob, Oris mojega življenja. Planinski vestnik, leto 1923, letn. 23, št. 8–11
Aljaž, Jakob, Pevski spomini. Pevec, glasilo pevske zveze, leto 1924, letn. 4, št. 1–12
Aljaž, Jakob, Planinski spomini. Planinski vestnik, leto 1922, letn. 22, št. 1–12; leto 1923, letn. 23, št. 1–6
Delavec, Avgust, Svoljšak, Janez, Da je Triglav ostal v slovenskih rokah, je največ moja zasluga. Planinsko društvo Dovje-Mojstrana, 1990
J. T., Triglavski župnik + Jakob Aljaž. Zadnje poglavje iz njegovega življenja. Planinski vestnik, leto 1927, letn. 27, št. 6
Klinar, Stanko, Jakob Aljaž – slovenski domoljub. Planinski vestnik, leto 1989, letn. 89, št. 7–8
Kmecl, Matjaž, Nastanek slovenske planinske himne. Planinski vestnik, leto 1989, letn. 89, št. 11
Mikša, Peter, »Da je Triglav ostal v slovenskih rokah, je največ moja zasluga.« Zgodovinski časopis, leto 2015, letn. 69, št. 1–2
Strojin, Tone, Slovenska planinska legenda. Planinski vestnik, leto 1989, letn. 89, št. 7–8
Škulj, Edo, Slavček izpod sivega Triglava. Planinski vestnik, leto 1989, letn. 89, št. 7–8
Urbanija, France, Mirno je zaspal blagi gospod. Planinski vestnik, leto 1989, letn. 89, št. 5
Voga, France, Dovžani smo imeli izjemnega moža. Planinski vestnik, leto 1989, letn. 89, št. 7–8
[3] Mlakar, Janko, Jakob Aljaž – triglavski župnik. Planinska zveza Slovenije, Ljubljana 1953
[4] Katarina in Gregor Jelenc sta brala tudi besedilo za film Župnija Smlednik.
[5] Podatki so s Cobissa, pridobljeni 27. avgusta 2025 na https://plus.cobiss.net/cobiss/si/sl/bib/227880451.
[6] E-sporočilo direktorja KM mag. Igorja Podbrežnika meni 1. septembra 2025
[7] Prav tam
[8] Moj pogovor z vnukinjo Marušo (13 let) in vnukom Marcelom (10 let) Žebovec v četrtek, 7. avgusta 2025
[9] E-sporočilo moje vnukinje Lare Lavrič 29. avgusta 2025
[10] Zapis Maruše Rosane v e-sporočilu mojega sina Mateja Žebovca meni 6. septembra 2025
[11] E-sporočilo Barbare Jelenc meni 1. avgusta 2025
[12] E-sporočilo Barbare Jelenc meni 1. avgusta 2025
[13] E-sporočilo Barbare Jelenc meni 1. avgusta 2025
[14] E-sporočilo Maje M. Naglič meni 20. avgusta 2025
[15] E-sporočilo moje hčere Marte Lavrič 30. avgusta 2025
[16] Aljaž, Jakob, Oris mojega življenja. Planinski vestnik, letn. 23, št. 10, str. 145
