V ponedeljek, 5. oktobra, bomo v okviru svetega misijona župniji Smlednik in Trboje pripravili okroglo mizo z naslovom Slovenec 21. stoletja v KD Smlednik ob 19. uri. Gostili bomo mons. dr. Jožeta Pluta, našega misijonarja p. Branka Cestnika in novinarko ga. Vido Petrovčič.
Domoljubje je bilo ključno za osamosvojitev Slovenije, pri čemer je pomembno vlogo odigrala tudi Cerkev. Kako pa je danes? Kakšno mesto imata vera in domoljubje v sodobni družbi? Spodbudili nas bodo k ljubezni do domovine in zdravem ponosu nanjo. Prav tako nas bodo nagovorili, da bi znali kritično razmišljati in se javno postaviti za naša stališča, četudi niso splošno sprejeta v naši družbi.
Gospod Jože Plut je otroštvo preživel v Valični vasi. Gimnazijo je končal v Vipavi, Teološko fakulteto s specializacijo pa v Ljubljani. Leta 1989 je postal duhovnik ljubljanske nadškofije, kot kaplan je služboval najprej v Škofji Loki, nato v ljubljanski stolnici. Vmes se je udeležil vojne za Slovenijo, katere veteran je. Po osamosvojitvi je bil nameščen za župnika v Mokronogu in za profesorja verouka ter duhovnega vodje v Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu pri Ljubljano. Od 1998 je sodeloval v projektni skupini za uvedbo duhovne oskrbe v Slovenski vojski. Leta 2000 se je zaposlil na Ministrstvu za obrambo, kjer je sodeloval pri pripravi pravnih aktov za uvedbo duhovne oskrbe. Nameščen je bil kot prvi vojaški duhovnik in prvi vojaški vikar. Najprej mu je bil dodeljen nazivni čin podpolkovnika. Sedaj je župnik v Poljanah nad Škofjo Loko.
Gospa Vida Petrovčič je uveljavljena televizijska novinarka z več deset letnimi izkušnjami, po rodu Ljubljančanka. Poznamo jo kot prodorno sogovornico v intervjujih, ki jih pripravlja z najrazličnejšimi gosti vseh svetovnonazorskih pogledov za različne medij.
Pater Branko Cestnik se je rodil v Ptuju, odraščal pa v bližnji vasi Hajdina — majhni, mirni, kmečki. Njegova družina je bila kmetska. Ko je imel deset let, mu je oče umrl — ubila ga je strela. To ni samo žalostna podrobnost iz otroštva. To je eden od trenutkov, ki človeka za vedno zaznamujejo in ga silijo, da o življenju in smrti razmišlja drugače kot drugi.
Šolanje ni šlo gladko. Na vojaško gimnazijo v Ljubljano je bil sprejet, a so ga po letu in pol izključili — po lastnih besedah je bil "žleht". Nadaljeval je na ptujski pedagoški gimnaziji, kjer se je politično in kulturno angažiral, a zašel v spore. Maturiral je šele po vojaškem roku, z zaključnim izpitom v Mariboru.
Po vojski je za kratek čas delal za tekočim trakom v Opekarni Žabjek in popravljal zamrzovalne skrinje. Nihče, ki bi ga videl takrat, ne bi rekel, da bo ta fant kdaj pisal romane in magistriral v Rimu. Pa je bil ves ta čas, kot pravi sam, v intenzivnem duhovnem iskanju. Hodil je v Kartuzijo Pleterje, iskal tišino, iskal odgovore.
Leta 1987 se je odločil — vstopil je v misijonarski red klaretincev. Red ga je takoj poslal v Rim. Tam je v naslednjih letih študiral na treh papeških univerzah: filozofijo na Lateranski, teologijo na Gregorijanski, pedagogiko in mladinsko pastoralo na Salezijanski. Magistriral je na temo iskanja Boga v gledališču Ionesca. Leta 1995 je bil posvečen v duhovnika.
Pot ga je od tam vodila v Milan, nato nazaj v Slovenijo — v Maribor kot študentski duhovnik, nato leta 2003 na Frankolovo pri Celju, kjer je župnik še danes.
Pater Branko je redek, skoraj protisloven tip človeka. Je duhovnik, ki piše vojne romane. Je redovnik misijonarskega reda, ki je v svojih mladih letih hodil na mitinge ZSMS. Je teolog, ki je magistriral o Ionescu in gledališču. Je župnik na majhnem Frankolovem, ki ima blog z milijonom ogledov in na katerem se ne boji imeti mnenja o ničemer.
Ni torej klasični tihi cerkveni mož. Je intelektualec, ki mu je mar za svet okrog njega, ki ga jezi, kar ga jezi, in ki to zapiše.
Kot pisatelj ga ne zanima pisanje o svetnikih in vzornikih. Zanima ga navaden Slovenec v nemogočih situacijah — mobiliziranci, ki so morali oblečiti uniformo sovražnika; prvi kristjani, ki so morali izbirati med življenjem in vero. Njegovi junaki niso heroji — so preprosti ljudje, ki se trudijo ostati pošteni v svetu, ki jih v to ne sili.
