V LETU 350. OBLETNICE ŽUPNIJE SMLEDNIK
TER V LETU SVETEGA MISIJONA ŽUPNIJ SMLEDNIK IN TRBOJE
Draga faranka, dragi faran!
Vernikova identiteta nima lahkotnosti turista ali brezciljnosti potepuha. Ne vodi ga želja po zabavi. Išče nekaj globljega. Išče in odgovarja na Njegov klic. Vernikovo upanje ni dejanje optimizma, ampak pomeni čakati na nekaj, kar nam je že bilo dano: odrešenje v večni in neskončni Božji ljubezni.
Začnimo tudi mi, na začetku postnega časa, odpirati svoja zaprta vrata in stopati na pot spreobrnjenja, poglabljanja vere, poglobljenega odnosa z Bogom in gorečega pričevanja v življenju. Dan za dnem, ob premišljevanju Božje besede, odpirajmo vrata svojih notranjih zaporov in se osvobajajmo z upanjem, ki ga Beseda prinaša.
Sveta Marija Vnebovzeta in sveti Urh, sveti nadangel Mihael in sveti Janez Krstnik, sveti apostol Jakob starejši in sveta Valburga, prosite za nas. Amen.
Župnik David vam želi duhovno bogato romanje skozi postni čas z Devico Marijo in svetim Urhom.
Post
Post želi izprazniti naše srce slabih in nebistvenih stvari, da ga potem lahko napolnimo z dobrimi in bistvenimi. Očistiti moramo dušo, da zahrepenimo po dostojanstvu, za katero nas je ustvaril Bog.
Deset nasvetov za rodoviten posten čas
Belgijski kardinal Godfried Danneels je dal 10 praktičnih nasvetov za dober post, ki je zanj »čas za vajo v bolj krščanskem življenju in za pripravo na veliko noč z dobro pripravljenim srcem. Program poznamo že dolgo: moliti, postiti se in deliti. Toda uresničujemo ga lahko vsakokrat drugače.« Dodal je še: »Tu je 10 pravil za dober postni čas. Vendar pravila ne pomenijo nič, če nas ne približajo Bogu in ljudem. Ali pa če nas naredijo zagrenjene. V tem času se moramo truditi, da postajamo lažji in bolj veseli.«
Postimo se
Z RAZUMOM: »Ljubiti Gospoda, svojega Boga … z vsem mišljenjem« (Mt 22,37).
NEGUJ misel na Boga in njegovo dobroto: On naj bo središče tvojih misli in načrtov. Z njim in v njem misli nase in na druge. VARUJ se praznih in sovražnih misli o bratih in sestrah.
Z OČMI: »Če je tvojo oko čisto, bo svetlo vse tvoje telo« (Mt 6,22).
OČIŠČUJ svoj pogled in glej stvari, ljudi in svet s čistimi in dobrohotnimi očmi. NE GLEJ hudobno in obsojajoče, izogibaj se podob in predstav, ki ti ne pomagajo k rasti.
Z UŠESI: »O Izrael, ko bi me poslušal« (Ps 81,9).
POSLUŠAJ Božjo besedo, prisluhni sestri ali bratu, ki ti želi nekaj povedati, te česa prositi ali pa čuti potrebo, da bi se ti lahko zaupal. IZOGIBAJ se praznih in nekoristnih pogovorov in zlobnih namigovanj.
Z USTI: »Če boš izrekel tehtne besede, nič plehkega, boš kakor moja usta« (Jer 15,19).
ODPRI svoja usta ter slavi Boga v osebni, družinski in občestveni molitvi. Vsak dan skušaj najti dobrotno besedo za svoje bližnje. IZOGIBAJ se slabih besed o tistem, ki ti povzroča bolečine.
Z OKUSOM: »Kako sladki so mojemu nebu tvoji izreki, bolj kakor med mojim ustom« (Ps 119,103).
OKUŠAJ Božjo besedo in uživaj hrano zmerno in hvaležno Bogu in tistemu, ki ti jo je pripravil. ODPOVEDUJ se vsaj malo hrani, pijači, kajenju, radiu, TV, telefonskemu klepetu, SMS sporočilom, internetu …
Z ROKAMI: »Ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici« (1 Jn 3,18).
POMAGAJ vsakemu, ki te prosi, pošteno in zvesto opravljaj svoje delo, po svojih močeh pomagaj tistim, ki potrebujejo pomoč. IZOGIBAJ se lenarjenja, brezdelja, zapravljanja časa.
S SRCEM: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, … in svojega bližnjega kakor samega sebe« (Mt 22,37).
TVOJE SRCE naj bo čuteče do vsakega človeka, posebej do tvojih najbližjih, domačih. Prisluhni Gospodu, in karkoli ti poreče, stori (prim. Jn 2,5). »Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo« (Iz 58,8). IZOGIBAJ se nevarnosti, da tvoje srce zajame zlo … Če pa se to zgodi, srce čim prej očisti s kesanjem ali spovedjo.
Z NOGAMI: »Moji koraki se držijo tvojih steza, moje noge ne omahujejo« (Ps 17,5).
HODI po poteh pravičnosti, ljubezni in miru ter skupaj z Marijo prinašaj ljudem radost novega življenja v Kristusu. IZOGIBAJ se krivičnih poti, ne bodi drugim v spotiko in pazi, da sam ne padeš.
Ljubezen je večja od posta
Neki ruski starec, ki se je zelo strogo držal predpisanih postov v samostanu, je nekega večera vse presenetil, ko je večerjal z enim od menihov. In večerja nikakor ni bila skromna! Nihče v samostanu si ga ni upal nič vprašati, zato je svoje ravnanje sam razložil: »Ta menih se je utrujen in onemogel vrnil z dolgega potovanja, zato sem večerjal z njim.« Dodal je še: »Ljubezen je večja od posta!«
Post ni dobrina sama na sebi, ampak le sredstvo, s katerim dosežemo krepost, pripomoček, da bi obvladali svojo sebičnost. In sredstvo ima vrednost, kolikor vodi k dobremu, pravzaprav k boljšemu! Ko na to pozabimo, post postane dieta. Poprava samo na zunaj, zato je tukaj veliko postavljanja nad druge, hvaljenja pred drugimi, predvsem pa zaničevanja sebe in drugih. Tu se potem rojevajo tudi razne odvisnosti, notranji nemir, plitvosti, …
Sveto pismo je več kot priročnik kako živeti: Kristjani Sveto pismo berem z vero, da je ta knjiga več kot samo skupek pravil in navodil. Po Božji besedi deluje Sveti Duh, ki nam omogoča spoznavati resnico, nas vodi, spremlja, opogumlja in daje moč, da v tej resnici tudi živimo. Kristjan ne bere Svetega pisma samo zato, da se nekaj nauči, ampak da po tej besedi vstopi v odnos z Besedo – Bogom.
Kako naj beremo Sveto pismo?
14 koristnih nasvetov
Pet nasvetov, ki nam bodo v pomoč pri navajanju na vsakodnevno molitev.
V vsakdanjem življenju kristjana je molitev zelo pomembna. Ob vseh obveznostih pa je včasih kar težko najti čas, ki bi ga posvetili pogovoru z Bogom.
Edini način, kako ne uspeti v molitvi, je ta, da se molitve sploh ne lotimo. In povsem nemogoče je, da nam Bog ne bi želel prisluhniti. Bog je tako lačen naše družbe, da je vedno, kot oče izgubljenega sina, zazrt v obzorje in čaka, da nas bo uzrl vsaj za kratek trenutek, da bi nas objel in poljubil (prim. Lk 15,20).
1 Naredimo znamenje križa. Znamenje križa se zdi kot nekakšen »ključ«, s katerim lahko odpreš in zapreš svojo povezavo z Bogom – ključ Božjih vrat, tako rekoč. Ko se pokrižaš, potrebo, ki jo vidiš (npr. rešilni avto na poti) ali slišiš, potisneš skozi Božja vrata in stiske neznanih ljudi z molitvijo pošiljaš naravnost v nebesa! Pokrižaš se lahko, ko se ob delu spomniš na kakšno osebo in njene potrebe. In ko te prevevajo lastni strahovi in negotovosti. Preprosto ugotovi, kaj je pred teboj in vse Izroči v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha. To je prva in najhitrejša molitev in odličen začetek. Križ naredi vedno spoštljivo in predano z mislijo na Boga.
2 Navadimo se malce »blebetati« pred Bogom: Kot voda, ki vre iz vodometa – podobno lahko Bogu izročamo svoje molitve, spontane in malobesedne. Če npr. izvemo žalostno novico, si lahko mislimo: »Jezus, usmili se nas!« To je molitev, prava molitev. »Blebetanje« ni vedno nujno le v stiski in pod stresom. V trenutku, z malo besedami lahko izrečemo tudi hvalo ali zahvalo. Ko greš mimo npr. domače cerkve, lahko pozdravimo Jezusa: »Hvaljen Jezus in presveti zakrament!« Ko pričnemo z delom, recimo: »Gospod, svoje delo posvečam Tebi!«; in ko plačamo vse položnice: »Hvala Bogu, ki nam naklanja toliko milosti!«
3 Opazimo nekaj lepega: »Lepota bo odrešila svet«, je zapisal Dostojevski. In to drži. Nič naglega, nič hitrega, nič grdega nas ne bo izpeljalo iz nas samih in nas odprlo za Boga, lepota pa to lahko stori in bo tudi storila. Npr. opazim droben cvet na pragu svetišča. Poberem ga in položim na armaturno ploščo v avtomobilu in vso pot proti domu me spominja na prebujajočo pomlad. Ob misli na smrt in vstajenje, se spomnim Jezusovih besed: »Vse delam novo«. Dan je postal poln upanja, dosti bolj, kot če bi poslušal glasno radijsko glasbo.
Ko smo ravno pri tem:
4 Poslušajmo: Izklopimo televizor med večerjo, tudi če smo sami. Izključimo vse, dajmo umu in duhu možnost, da se povežeta v trenutku tišine. Nenehno nas obdajajo hrup in kričeče podobe, tako da sploh ne prepoznamo »drobnega, tihega glasu«, s katerim nas nagovarja Bog. »Zame je molitev valovanje srca; preprost pogled, usmerjen v nebesa …«, je zapisala sveta Terezija Deteta Jezusa. Enako je lahko za nas. V trenutku tišine vzklikajmo: »Poklical si me, Gospod, tukaj sem.« In nato prisluhnimo. Sploh med molitvijo umaknimo motilce, npr. mobitel.
5 Prepevajmo: Sveti Avguštin je dejal: »Kdor poje, dvakrat moli« in v tem je nekaj resnice. Gotovo se spomnimo preprostih pesmi in hvalnic, ki smo se jih učili pri verouku in jih prepevali v mladinski skupini. Npr. v času stiske naj bo naša tolažba in oblika molitve: »Z menoj gre Jezus, prijatelj moj …«
6 Molimo s Cerkvijo: Tudi molitve, ki smo se jih naučili pri verouku, uporabljajmo. Da se zavedamo, da nismo skupina posameznikov, ki jih vodijo sebični interesi, ampak je naše središče Bog. Včasih pa bomo lahko tako v stiski, da lastnih besed ne bomo našli, takrat naj nam ob strani stoji Cerkev.
Zakrament svete spovedi
Spoved je priložnost, da prosiš Boga odpuščanja in prejmeš njegovo usmiljenje. Preden greš k spovedi, si vzemi nekaj časa, da se zbereš in premisliš o tem, kaj si drugim storil slabega in kaj lahko narediš, da bi bil boljši kristjan. Iskrena spoved je priložnost, da se prenovi tvoja duša in da se odpreš božji milosti. Spraševanje vesti ti lahko pomaga premisliti, glede česa potrebuješ odpuščanje.
Na spoved se je potrebno temeljito pripraviti.
1. IZBOLJŠAJTE SVOJE ZAZNAVE: Kot katoličani lahko opravljamo dve najpomembnejši dejanji: opravljamo sveto spoved in prejemamo sveto obhajilo. V teh dveh zakramentih imamo neposreden stik z našim Gospodom in Odrešenikom Jezusom Kristusom. Zato teh zakramentov nikoli ne smemo jemati kot nekaj samoumevnega, ampak se moramo prizadevati k še večji iskrenosti. Prav tako se moramo živo zavedati koncepta razpoloženjske milosti. Obilje milosti prejemamo v neposrednem sorazmerju z razpoloženjem prejemnika. Na stenah zakristij med Misijonarkami ljubezni je zapisano: »To mašo obhajaj, kot da je tvoja prva, zadnja in edina.« Enako načelo lahko prenesemo na spoved: »Spovej se, kot da je to tvoja prva, zadnja in edina spoved.«
2. PRED SPOVEDJO MOLITE: Vse je milost! Vir obilne milosti je občestvo svetnikov. Zakaj za dobro opravljeno spoved ne bi prosili svetih spovednikov? Npr. sv. Janez Marija Vianney, sv. Janez Bosko, sv. Leopold Mandić, sv. pater Pij ... V molitvi jih prosite za pomoč pri dobri spovedi – da bi bila vsaka nova spoved boljša od prejšnje.
3. NA SPOVED SE PRIPRAVLJAJTE TUDI VEČER PREJ: Temeljito preberite priročnik o vesti, nato pa poiščite tih in miren kotiček, kjer si boste izprašali vest. Predstavljajte si podobo križa in Božje milosti, da boste začutili obžalovanje in zaupanje. Svoje grehe lahko zapišete, da v trenutku, ko boste stopili v spovednico, ne boste nanje pozabili. Prav tako pred vstopom v spovednico molite tudi za svojega spovednika – k njegovemu angelu varuhu.
4. POZNAVANJE SAMEGA SEBE: Eden izmed klasičnih korakov do dobre spovedi je kesanje, pa tudi trden sklep, da se bomo poboljšali. To pomeni, da si morate predvajati film svojega življenja in iskreno prepoznati, kje ste zapadli v greh. Kateri vzroki so vas v greh zapeljali? Katera oseba, navada, napačna uporaba stvari, ogroža duhovno življenje? Se kakšna slaba navada ponavlja?
5. SVETOPISEMSKI ODLOMKI ZA PRIPRAVO NA SPOVED: Cerkev toplo priporoča branje Božje besede kot način priprave za boljše prejemanje zakramentov. Dva odlomka sta še posebej primerna: 15. poglavje Lukovega evangelija (prilika o izgubljenem sinu) in psalm 51 (kesanje kralja David, potem ko je prešuštvoval z Batšebo in umoril nedolžnega človek). Molitev z Božjo besedo vas dodatno okrepi!
6. POGOSTA SPOVED: Svetniki toplo priporočajo pogosto spoved kot najučinkovitejše sredstvo za rast v posvečujoči milosti.
7. ZAKRAMENTALNA MILOST: Vsak zakrament prinaša milost. Vsak zakrament pa prinaša posebno milost glede na naravo zakramenta. Posebna zakramentalna milost, ki jo denimo prinaša sveto obhajilo, je hrana. To je Kruh življenja na poti proti večnemu življenju. Zakramentalna milost spovedi je drugačna. Ta ozdravlja! Jezus nas je prišel nahranit s svojim telesom, krvjo, dušo in božanstvom. Še več, prišel je kot Nebeški zdravnik. V evangelijih vedno znova poročajo, kako je Jezus nenehno ozdravljal. Tudi danes, znotraj Cerkve, Kristusovega mističnega telesa, nas Jezus ozdravlja.
8. VRLINE DOBRE SPOVEDI: Sv. Favstina Kovalska kot najpomembnejše vrline dobre spovedi našteva: 1) popolno iskrenost in odprtost; 2) ponižnost; 3) pokorščino. To je pot rasti. Do konca življenja si prizadevamo za vedno boljšo spoved in vedno bolj doživeto prejemanje sv. obhajila. Vztrajaj.
9. NE IZGUBITE POGUMA: Čeprav morda pogosto padete, ne izgubite poguma. Določene slabe navade vas morda spremljajo že desetletja. Mnogi se gredo »duhovnost v mikrovalovki« - namreč takojšnjo svetost! To ne gre. Spremembe so pogosto dolgotrajne, naporne in boleče. Nadaljujte z molitvijo, delom, da se borite kot pravi Kristusovi vojaki in se poskušate osvoboditi spon greha. Sporočilo sv. Favstine je, da je najhujša stvar na svetu, če ne zaupamo v neskončno Božjo milost. Sveti Pavel nas spominja: »Kjer se je namreč pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost.«
10. MARIJA IN USMILJENJE: Povabite Marijo naj vas spremlja v vaših pripravah na spoved. Naj stopi z vami v spovednico, da boste opravili najboljšo spoved v svojem življenju. Za mnogimi osupljivimi spreobrnjenji je seveda Božja milost, pa tudi Marijina materinska priprošnja!
Zelo kratek vodič po sveti maši
Ljudje hitro najdemo izgovore, da nam ne bi bilo treba iti k maši. “Ta duhovnik mi gre na živce!”, “Ni mi všeč takšna glasba”, “Naša cerkev je grda in mrzla” … Verjetno se je v vsakem izmed nas že kdaj porodila želja, da bi nedeljsko mašo kar preskočili. Mnogi se izgovarjajo, da Božjo navzočnost lažje začutijo v naravi, proč od tistih neživljenjskih pridig, preveč zadrgnjenega ali preveč živahnega vzdušja.
Vendar evharistične daritve ne daruje le Kristus sam, ampak jo daruje tudi Cerkev, ki pa je sestavljena iz ljudi z različnimi (in večkrat nasprotnimi) značaji in okusi. Med ljudi spadamo tudi duhovniki. Najbrž bi bilo za vaše živce vsaj občasno bolje, da bi preskočili mašo in molili sami. Ampak, ali je to res tisto, kar Gospod želi, da storite?
Poklicani smo, da se udeležimo svete maše: Vsak kristjan je poklican, da je udeležen pri Kristusovi daritvi. Jezus se na Kalvariji zagotovo ni “počutil dobro”, izgubil je vsakršen občutek Božje bližine in v smrtnem boju je celo spraševal Boga, zakaj ga je zapustil. Kako si lahko torej mi domišljamo, da bi bili prisotni in udeleženi pri isti daritvi le v takih okoliščinah, ki so nam prijetne?
Nekaj nasvetov za doživet vstop v skrivnost maše.
Priprava na mašo: K maši pridimo vsaj pet minut pred začetkom, da se umirimo, se Bogu zahvalimo ali ga prosimo za kaj določenega. Izkoristimo ta čas, da vstopimo v svojo konkretno situacijo. Vprašajte se: Kaj se dogaja v mojem življenju? Kaj je te dni v mojem srcu? Kaj želim položiti pred Boga?
Začetni obred: Prvi del maše je zaznamovan z mirnostjo. V njem prosimo za odpuščanje, zato se izpovemo Bogu “in vam bratje in sestre”, da smo grešili v mislih, besedah in dejanju … Sledi naš klic Bogu: “Gospod, usmili se!” Tu imamo priložnost, da si v misli prikličemo pomembnejše namene. Nato duhovnik razprostre roke, “zbere” namene vernikov in jih izroči Bogu v obliki glavne prošnje.
Bogoslužje Božje besede: Božja beseda pri maši nikoli ni zastarela, ampak je živa in dejavna. Prisluhnemo ji. Resda so bralci zmotljiva človeška bitja in občasno ne posebej uporabni – ne razumete, kaj berejo, morda bolj deklamirajo kot oznanjajo … Zato predlagam, da imate revijo Magnificat, kjer so mašna besedila za vsak dan in sledite besedilom. Dva čuta gotovo bolj koristita kot en sam. Poslušajte tudi pridigo in jo obrnite nase, ne na svojega soseda.
Priprava oltarja in darov: Zdaj je čas, da prinesete tudi svoj dar. Denar, ki ga spustite v pušico, je le del. Pomislite na svoje življenje in vse poklonite Jezusu. Recite mu: “V tvoje roke izročam vse – kar je veliko in kar je majhno, kar je časno in kar je večno.”
Evharistična molitev: Evharistična molitev pred svetim obhajilom je višek svete maše. Govori samo duhovnik, vendar je to tudi daritev vsakega izmed nas. Zato te besede izgovarjajte v svojem srcu (ali jih berite iz molitvenika).V trenutku povzdigovanja, ko se kruh in vino spremenita v Jezusovo telo in kri, pa “se zavedajte, da ste zares pod vznožjem križa, kjer ste priča Jezusovi odrešujoči ljubezni”.
Obhajilo: Pred obhajilom lahko pri sebi zmolimo kratko molitev: “Gospod Jezus, reši me s svojim svetim telesom in krvjo vseh mojih pregreh in vsega hudega. Daj, da bom vedno živel po tvojih zapovedih, in ne pusti, da bi se kdaj ločil od tebe.” Svoj avtomobil peljete k zaupanja vrednemu mehaniku, ki odpravi težavo. Občasno pa ga prosite, da ob tem preveri in, če je potrebno, popravi še kak pomembnejši del, kajne? Prav to lahko prosite Gospoda – naj gre in popravi vse tisto, kar ni v skladu z Njegovo voljo.
Zahvaljevanje: Po prejemu svetega obhajila smo z Jezusom eno. To je predokus večnega življenja. Pri vseh zaljubljencih mora biti objem začetna točka soočanja z zunanjim svetom. Čez nekaj časa pa se morata skupaj obrniti k svetu – in današnjemu dnevu. Tako more iti po končani maši vsak od nas po svojih poteh, okrepljen s trajno Božjo pristnostjo.
- Evharistija pomeni razumevajočo ljubezen. Kristus je razumel, da imamo strašno lakoto po Bogu. Razumel je, da smo bili ustvarjeni za ljubezen. Zato je samega sebe napravil za kruh. (sv. mati Terezija)
- Evharistija mora za nas postati šola življenja, v kateri se učimo dajati svoje življenje … Dajati ga moramo dan za dnem. ( papež Benedikt XVI.)
- Evharistija je velik dar, velika ponudba, velika priložnost, pa tudi velika odgovornost, ker ljubezen zahteva ljubezen, nagovor zahteva odgovor. (škof Franc Kramberger)
- Evharistija je tudi vabilo, ki kristjana zavezuje, da postajamo podobni Kristusu in se kot kruh in vino dajemo drugim v jed in pijačo in smo jim v blagoslov. (Vinko Škafar)
- Evharistija je prelivanje človeka v Boga, Boga v človeka. (Jože Plečnik)
»Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu.« (Lk 1,39)
1. Rodil se je leta 890 V Augsburgu na Bavarskem. Dali so mu imel Urh, kar pomeni 'bogat dedič'.
Se zavedam, da sem pri svetem krstu postal Božji otrok? Torej 'bogat dedič'. Bog me je priznal, dal mi je identiteto in obljubil zvestobo. Ker vem, kdo sem, vem tudi zakaj živim, da ljubim, ker sem ljubljen od Boga. In ker vem, zakaj živim, vem da se s smrtjo življenje ne konča. Ustvarjen sem za nebesa, da Boga gledam, kakršen je. Bog mi daje s tem trdnost, da obstanem tudi ob preizkušnja, ter da iz njih izidem prečiščen in okrepljen. Odvisnosti, zlorabe, izkoriščanja in nezmožnost odpuščati prihajajo zato, ker ne vem, kdo smo, zato to praznino želimo napolniti z minljivim imetjem in dejavnostmi. Sreča pride iz srečanja. Srečuj se z Bogom.
»Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2,49)
2. Kot otrok je bil tako šibak, da so ga starši od sramu skrivali. Duhovnik je materi svetoval, naj ga prepusti zraku in soncu, ki sta najboljši božji zdravili. In fantek se je kmalu okrepil.
Joseph M. Varlinde je kot otrok najraje stal pred tabernakljem, kjer je čutil živo navzočnost Boga. Čutil je, da ga Bog kliče za patra. O tej izkušnji je pripovedoval prijatelju, ki pa se je iz tega norčeval. Mali Joseph se je zato začel sramovati Boga in kot odrasel je za kar nekaj let odšel, kakor pravi, na pot naravnih verstev (hinduizem, joga, …). Vendar Bog ga ni nehal iskati. Poiskal ga je v Indiji in danes je pater. Bog se mu je približal po vprašanju zdravnika, ki ga je vprašal, ko je zvedel, da je bil krščen, kdo je zanj Kristus?
Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38)
3. »Bog ga je ozdravil, ker ga hoče zase,« so mislili starši. Poslali so ga v samostan Sankt Gallen v Švici, kjer je prejel temeljito vzgojo in izobrazbo.
Jason Evert pripoveduje o srednješolskem dekletu, ki ji je fant dal ovratnico z vedenjem, da je njegova last. Na vprašanje »Zakaj ne prekine ta nezdrav odnos?« mu odvrne: »Kako, ko sem mu pa dala vse, tudi svoje telo?« Prvi korak telesne, duševne in duhovne ozdravitve je bil, ko je temu fantu vrnila ovratnico. Ko si začnemo nekoga lastiti, ko odnos popredmetimo, takrat vstopi krivica na svet. Jaz in moji bližnji smo vsi Božji dar. Vera je milost, je dar, je odnos. Ni dejavnost. Je vzajemna podaritev.
»Vstani, vzemi dete in njegovo mater in béži v Egipt! Bodi tam, dokler ti ne povem; Herod bo namreč iskal dete, da bi ga umoril.« (Mt 2,12-13)
4. Pozneje pa je zrastel v krepkega dečka in se odločil za duhovniški stan. Kot mladenič se je izogibal nevarne družbe. »Če ni netiva, tudi ognja ni,« je rekel.
Poslušal sem pričevanje moškega, ki je povedal, da je kot srednješolec zapadel v greh nečistovanja. Raje je prenehal hoditi v Cerkev, čeprav je vedel, da je Bog dal zakrament spovedi. Ko se je kasneje poročil, je vse naredil, da v nedeljo niso šli k sveti maši. Vendar ga Bog ni nehal iskati, našel ga je in pripeljal nazaj v Cerkev in k Sebi.
»Njegova mati je rekla strežnikom: 'Kar koli vam reče, storite.'« (Jn 2,5)
5. Najprej je hotel postati benediktinski menih, v molitvi pa je spoznal, da ga Bog kliče v apostolsko življenje. Postal je svetni duhovnik.
Bral sem o dekletu, ki je s fantom živela neporočeno. Čutila je, da to ni prav, vendar se je vdala temu svetu, modi tega sveta. Vendar molitev jo je pripeljala do tega, da sta se s fantom odločila, da bosta do poroke živela vsak pri svojih starših in da bosta s spolnimi odnosi počakala do poroke. Kasneje je spoznala, da ji Bog ni vzel nič, poročila se je z istim fantom, vendar sta imela bolj zrel odnos.
»Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gričevje, v mesto na Judovem.« (Lk 1,39)
6. Po nekaj letih je z dovoljenjem škofa opravil romanje v Rim, med katerim je škof Adalberon umrl.
Starša svetega Carla Acutisa sta bila versko brezbrižna. Malega Carla sta dala krstiti iz tradicije, zgleda verskega življenja pa mu nista dala. Zgled je Carlo dobil v svoji varuški, ki mu je govorila o Bogu. Tudi njima je postavljal vprašanja, na katere pa nista znala odgovoriti. Bog se prevzetnim upira, ponižnim daje spoznati. Začela sta spraševati duhovnike, da sta sinu lahko odgovarjala in tako sta se počasi začela bližati Bogu in Cerkvi. Bog se mi razodeva, vendar me ne želi prisiliti v odnos. Na njegovo vabilo je potrebno svobodno odgovoriti s celim srcem in svobodno voljo.
»Zaharija je nato rekel angelu: 'Po čem bom to spoznal? Jaz sem namreč star in moja žena je v letih.'« (Lk 1,18)
7. Papež je želel imenovati Ulrika na prazno škofijo, a ko je ta to izvedel, se je prestrašil in skrivaj odšel. Sveti oče, ko je bil o tem obveščen, je dejal: "Če Urh ni zadovoljen, da prevzame sedež v Augsburgu, dokler je ta v mirnem stanju, ga bo moral sprejeti, ko bo v stanju velikih nemirov in anarhije."
Ko sem bil kaplan, se spominjam, da sem imel mašo na podružnici. Tako sem bil prehlajen, da sem komaj govoril. Odrasle kristjane sem prosil, da pomagajo z branjem. Izgovarjali so se, da oni ne znajo brati. Naenkrat me fantek, ki še črke r ni znal prav izgovoriti, pocukal za rokav in dejal, da mi bo on pomagal. Jezus pravi, da kdor bo vanj zaupal, mu nič ne bo nemogoče. Spominjam se nasveta svojih staršev, da če imam čas in če ja stvar dobra, ne reci ne. Danes pa dostikrat pri slabih zadevah rečemo »da«, pri dobrih pa »ne«.
»Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati.« (Apd 1,14)
8. To se je res zgodilo, saj je bil po smrti Hiltina, ki je nasledil Adalberona, Urh moral popustiti enotnemu glasu duhovščine in laikov. To je bilo zelo žalostno obdobje, saj je sovražnik opustošil deželo z ognjem in mečem, cerkve so bile bodisi spremenjene v pepel bodisi oropane vseh dragocenosti, prebivalci pa so močno trpeli zaradi revščine. Postal je mož molitve in dela ter neutruden pri pomoči potrebnim.
Spominjam se pričevanja zakoncev, ki sta med drugim povedala, da je odvisnost njune hčerke postala za njih največji blagoslov. Ko sta sprejela to težko resnico, smo si morali nehati lagati. Morali so sprejeti resnico, sprejeti pomoč, se naučiti poslušati, se odreči izgovorom in lažjim potem ter objeti napor: napor tako duhovni kot fizični. Spoznali so skupnost Cenacolo, ki je bila od Boga poslana, da jih je učila moliti, se pogovarjati in delati. Naučili so se zahvaljevati za male zvestobe.
»Moja mati in moji bratje so tisti, ki Božjo besedo poslušajo in uresničujejo.« (Lk 8,19-21)
9. Bil je tudi svetni knez, vendar je znal obe službi lepo usklajevati. Pri cesarju si je izprosil pravico, da ga je na dvoru zastopal nečak, da je on lahko bil škof ljudstvu, ki mu je bilo zaupano. Petdeset let je vodil škofijo Augsburga in jo je večkrat celo prepotoval.
Hudi duh nam bo vedno pošiljal skušnjave, da bi izbrali ustvarjeno namesto Stvarnika. Deset gobavcev je ozdravljenih, a samo eden vidi Zdravnika in se mu pride zahvalit. Drugih devet je ostalo pri telesnem zdravju, minljivi dobrini (prim. Lk 17, 11-19). Jezus osvobodi človeka obsedenosti od hudobnih duhov in jih pošlje v svinje, ki se utopijo v jezeru. Ljudje ne vidijo osvobojenega človeka, ampak Jezusa prosijo, da odide iz njihovih krajev (prim. Mr 5,1-20). V tem postnem času si res želimo slišati Boga. Jezus pravi, kdor po Njem hrepeni s celim srcem, temu se da najti.
»… in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.« (Lk 2,35)
10. Leta 955 je odločilno pripomogel k zmagi nad Madžari na Leškem polju. Na svojih roparskih pohodih pa so leta 955 prišli prav do Augsburga in ga oblegali. Škof sam je dal popraviti mestno obzidje. Sredi puščic in kamnov je brez čelade in oklepa jahal od čete do čete in jih bodril. Redovnicam pa je naročil, da so molile za božje varstvo. Ko je spoznal, da pripravlja sovražnik odločilen napad, je po slovesni maši obhajal vso vojsko. Sovražniki so res napadli, mesto je pod Urhovim poveljstvom napad odbilo.
5. julija 1902 20-letni Aleksander Seranelli želi onečastiti še ne 12-letno sosedo Marijo Goretti. Upre se mu: »To kar želiš storiti, je greš. Prišel boš v pekel.« Zagrozi ji: »Predaj se mi, ali pa te ubijem.« Mirno mu odgovori: »Raje umrem, kakor da bi grešila.« Naslednji dan na duhovnikovo vprašanje odgovori: »Odpuščam mu in želim, da je v nebesih blizu mene, da skupaj gledava Boga.«
Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!«
11. Na bojišču sta obležala, poleg drugih, tudi Urhov brat in nečak. Škofa Urha je ta izguba tako prizadela, da ga je prišel tolažit sam cesar. Urh je bil predvsem škof, a tudi velik junak in čuteč človek.
Sin cesarja Marka Avrelija je, ko je izvedel za smrt sužnja, na katerega je bil navezan, začel jokati. Dvorni služabniki so ga tolažili, cesar pa je rekel: »Pustite, naj bo moj sin najprej človek in potem vladar.« Ni nečastno, če jočemo. Jokali so Homerjevi junaki, jokali so apostoli, jokal je sam Jezus (Lk 19,41-42; Jn 11,35). Modrec je lepo dejal: Na zemlji so ljudje, ki menijo, da jih solze niso vredne. Ne vedo, da oni niso vredni solz!
»Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje.« (Lk 2,34)
12. Svoje pastirske dolžnosti je Urh opravljal z živo zavestjo odgovornosti pred Bogom in z modrostjo, pridobljeno s prisrčno molitvijo. Prepotoval je večkrat širne pokrajine svoje škofije in za vzgojo dobrih duhovnikov ustanovil stolniško šolo.
»Kako to, da davi nisi prišla na predavanja tako zgodaj kot običajno?« je študentka vprašala svojo najboljšo prijateljico. »Šla sem v cerkev, da bi malo pomolila. Veš, vsako jutro vidim, da gre moj oče zelo zgodaj v službo. Včeraj zjutraj sem ga vprašala: 'Očka, zakaj raje ne počivaš še malo doma, ampak greš že tako zgodaj na delo?' Odgovoril mi je: 'Ne grem naravnost na delo, prej grem v cerkev, kjer molim in sem pri maši.' Njegov odgovor je naredil name tak vtis, da sem se odločila, da bom tudi jaz delala podobno.« Od takrat je študentka vsako jutro šla k maši, preden je šla na predavanja.
»Marija Magdalena je šla in učencem sporočila: 'Gospoda sem videla,' in to, kar ji je povedal.« (Jn 20,18)
13. Ko je čutil, da se mu bliža smrt, je dal po tleh posuti pepel v obliki križa, legel tja in med petjem litanij izdihnil svojo dušo 4. julija 973. Pokopal ga je sveti Volbenk, škof v Regensburgu.
Sv. Carlo Acutis je svojo mamico na smrtni postelji tolažil: »Mami ne boj se. Z Jezusovim učlovečenjem je smrt postala Življenje. V nebesih nas čaka posebno presenečenje.« Rekel je tudi, da je sveta evharistija avtocesta do nebes.
»Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.« (Mt 5,48)
14. Umrl je 4. julija leta 973. Na škofovskem mestu ga je nasledil Henrik I. Sveti Urh je bil prvi svetnik, ki je bil kanoniziran. To se je zgodilo 4. julija 993 iz strani papeža Janeza XV.
Univerzitetni profesor je iskal smisel življenja. Pot ga je pripeljala do izredno svetega puščavnika in ga prosi za razsvetljenje. Le-ta mu je natoči njegovo skodelico do vrha, pa je še vedno nalival, tako da je čaj začel teči po tleh. Nekaj časa je profesor to gledal, potem pa je le rekel: »Nehajte! Polna je! Saj ne more nič več noter!« » Podobno kot ta skodelica,« pravi puščavnik, »si tudi ti poln sodb, spoznanj in zamisli. Kako naj te česa naučim, dokler ne izprazniš samega sebe?« Tudi mi smo pogosto polni svojih sodb, spoznanj in zamisli. Kako naj sprejmemo vase kaj božjega, dokler se trdovratno oprijemam svojega?
»Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.« (Raz 3,20)
15.Sveti Urh goduje 4. julija. Na Slovenskem ga navadno upodabljajo kot škofa z ribo v roki. Legenda pripoveduje, da je škofa Urha nekoč obiskal škof Konrad. Večerjala sta in se za mizo še dolgo v noč pomenkovala ter tam učakala petkovo jutro.
Fant je pisal punci: »Tako te imam rad, da zate preplezal najvišjo goro, da bi prišel k tebi. Tako te imam rad, da bi zate preplaval ocean, da bi prišel k tebi. Zate bi se boril z najhujšim zmajem, da bi te rešil. Iz ljubezni tvoj fant. Pripis: Če jutri ne bo padal dež, pridem k tebi.« Ko vstanemo iz ugodja, iz utrujenosti in gremo k prijatelju, pokažemo, da ljubezen ne sme biti samo v besedi in na jeziku, ampak v dejanju in resnici.
»Varujte se farizejskega kvasa, ki je hinavščina. Nič ni prikritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo.« (Lk 12,1-2)
16. Tedaj prihiti s pismom sel bavarskega vojvode, kateremu Urh podari kurje bedro, ki je na mizi bilo še od četrtkove večerje. Ta ga je vzel in potem pri vojvodi škofa zatožil, da ob petkih škof Urh je meso. V dokaz je hotel pokazati v torbi shranjeno bedro, ki se je ob potegu iz torbe spremenilo v ribo.
Mati je pospravljala po hiši s pomočjo dveh odraščajočih hčera. Ko je sredi dela bežno pogledala skozi okno, je zagledala opravljivo in radovedno sosedo, da se bliža njihovi hiši. Hčerki sta zaslišali, kako je mati zavzdihnila: »O joj, pa ne spet ta nadloga.« Ko je soseda potrkala na vrata, ji je šla mati odpret. Hčeri sta se spogledali, potem pa planili v smeh, ko sta slišali, kako je mati pozdravila sosedo: »O, kako lepo, da vas spet vidim. Le vstopite. Kar naprej, prosim!«
