V župniji Trboje smo se poslovili od gospoda Franca Sekneta, dolgoletnega mežnarja, ki je svoje življenje posvetil služenju Gospodu, Cerkvi in župniji. Njegovega življenja niso zaznamovale velike besede, temveč delo, skrbnost in molitev. Francelj, kot smo mu rekli, se je rodil pred 88 leti v Vogljah kot drugi izmed osmih otrok. Izučil se je za pečarja in to delo opravljal vse življenje, najprej pri mojstru, kjer se je učil, kasneje ob zaposlitvi v Tekstilindusu pa je delo nadaljeval kot popoldanski obrtnik. Z ženo sta vzgojila dva otroka in si ustvarila dom, kjer sta se složno prepletali vera in glasba. Ljubezen do vsega cerkvenega, ki jo je podedoval po mami mežnarici, je nosil v srcu vse življenje – kot ključar, član Župnijskega pastoralnega sveta, reden obiskovalec cerkvenih slovesnosti doma in drugod ter najbolj predano kot mežnar. To službo je opravljal skoraj 20 let. Delo v cerkvi mu je bilo molitev. Skrbel je, da je bilo za bogoslužje vse pripravljeno, da je bila okolica cerkve pometena, klopi čiste, oltar urejen, sveče prižgane. Njegove roke so molile sredi dela, njegova tišina je govorila bolj kot besede. Živel je misel svetega Benedikta: "Ora et labora – moli in delaj." Znal je moliti z rokami in delati s srcem. Cerkev je bila njegov dom. Tudi takrat, ko mu zdravje ni več dopuščalo, da bi jo obiskal, ga je zanimalo življenje župnije in je z molitvijo, s spremljanjem svetih maš po televiziji ter z zaupanjem v Boga ostajal povezan z občestvom. Hvala, dragi Francelj, za zgled zvestobe in za vsa leta zvestega služenja. Župnija Trboje ter trbojski farani in faranke.
