V naši župniji Smlednik s cerkvijo Svetega Urha imamo pet podružnic, med katere spada tudi naselje Zbilje s cerkvijo Svetega Janeza Krstnika. V tem naselju že 25 let deluje skupnost Barka. V skupnosti poleg ostalih bivajo ljudje z motnjo v duševnem razvoju, ki se trudijo skupaj živeti in delati. Vsaka skupnost je skupnost vere; vsak član skupnosti pa je povabljen k odkrivanju ter poglabljanju svojega duhovnega življenja, ne glede na veroizpoved ali stopnjo verovanja.

Čeprav skupnosti nisem velikokrat obiskala, me je v njihovih prostorih vedno prevzel občutek miru. Vse je umirjeno, kar očitno harmonično vpliva ne samo na osebe, stanujoče v tej skupnosti, ampak tudi na obiskovalce. Mogoče je zaradi takega prijetnega vzdušja v tej hiši že zdavnaj našlo svoj dom sočutje, in sicer v najglobljem pomenu besede. Sočutje, ki temelji na veri in humanosti, je srce Barke.

Slabotni ljudje so zaklad cerkve ter ogledalo družbe. Kajti v odnosu do njih se zrcali vera do bližnjega, o kateri nam sporoča Jezus; ali kot se glasi svetopisemski stavek: »Kar si naredil dobrega njim, si meni naredil!« Bivanje v skupnosti Barka je torej posebna preizkušnja naše vere. Pomoč takim ljudem je poslanstvo, zaupano le tistim z močno vero do Boga; hkrati pa se v odnosu družbe do njih odraža stopnja sistemsko-individualne humanosti.

Drugačnost je lahko mavrična, vendar jo je pogosto težko sprejemati. Kdor to mavrico zna opaziti in jo celo povabiti na obisk, bogati svojo osebnost. Poleg tega je bila taka nesebična altruistična pomoč že od nekdaj vzor celotni družbi. Hvala Bogu za vse požrtvovalne ljudi v skupnosti Barka, ki se pod vodstvom Blaža Brešana neprestano trudijo v splošno zadovoljstvo stanovalcev ter njihovih svojcev. Seveda je pri njihovem delu poleg prijaznih besed potrebno veliko potrpežljivosti, ki je na tem socialnem področju esencialno pomembna.

Osebe z motnjami v duševnem razvoju imajo poseben dar opaziti čarobnost vsakdanjih trenutkov, ki jih večina v naglici stresnega življenja žal spregleda. Ob njih se začuti prijateljska vez med spontano iskrenostjo in radostjo tudi takrat, ko zunaj dežuje. Verjetno se prav to dotakne našega srca bolj, kot si sami priznamo.

V prostorih, kjer bivajo ali delajo, imajo sicer svojo kapelo, v kateri se zbirajo pri sveti maši. Nedavno pa so sodelovali pri sveti maši v Smledniku. Ko sem jih takrat opazovala, sta se v meni obenem zbudila občutka sentimentalnosti ter otožnosti. Ugotovila sem, da v njihovem svetu za srečo sploh ne potrebujejo materialnih dobrin, tako kot večina ostalih ljudi, ampak zlasti razumevajočo pozornost s prijaznim objemom.

Žal je življenje povprečnega  posameznika precej odmaknjeno od takega preprostega doživljanja sveta. Večina še naprej hiti ali beži pred samim seboj. Kam vendar? Najdlje se pride počasi. Kdor to spozna, najde posebno bogastvo. Čas je v življenju človeka postal pretirano dragocen. V hitrem tempu egoizma se pogosto izgublja posluh do sočloveka. Mogoče še ni prepozno, da se ustavimo. Podajmo solidarno dlan tudi njim, ki nas vseskozi potrpežljivo čakajo v vsakem vremenu.

Vsi smo drugačni, vsak izmed nas na svoj način. Živimo v mavričnem svetu. Božja milost ne pozna meja. Upam, da bo v svetu sovraštva nekoč spet prevladala ljubezen; ljubezen do Boga in do bližnjega - brez odvečnih materialnih dobrin …

Zapisala: Milena Stare, november 2022

Save

Skupnost Barka na izletu v Strunjanu, dne 19.10.2022, s smleškim župnikom Davidom Jensterletom.