Skupina pritrkovalcev iz župnije Smlednik, je zanimiva, ker jo v osnovi sestavljajo predvsem člani iz ene same rodbine. Naš pok. oče Maks Bonča je imel 6 otrok ( fantov), njegova sestra Marija ( por. Zupan) pa tudi 6 (3 fantje) in prav vsi moški iz te rodbine smo postali pritrkovalci. Vzornik nam je bil naš oče in pa njegov stric Drešar Jakob iz Repenj, ki je že takrat poznal vse zvonove daleč naokoli, tudi po njihovi sestavi glasu in po ubrani kolavdaciji. Starejši fantje Ivan, Andrej in Tine ( Tine je že pok.) so se že tudi v mladih letih udeleževali pritrkavanja v drugih zvonikih v naši širši okolici.
Za njih tudi lahko zapišem, da v zvonike zahajo že nad 60 let! Mlajši člani te skupine Joža, Pavel, France in bratranci Joža ( tudi že pokojni ), Janez in Stane pa smo s temi nastopi še bolj intenzivno nadaljevali in s tem širili in predstavljali to zvrst glasbe tudi po tistih zvonikih, kjer je šlo to počasi v pozabo. Nato so se nam pridružili novi člani: Rozman Jože, Marko Kumer, Čarman Andrej, Rozman Gašper, Vovk Miha, Blaž Kumer in članica Jenko Marija. Po poklicu ni nihče izmed nas glasbenik. Smo člani KUD-Smlednik – sekcija pritrkovalcev. Pritrkavamo ob vseh cerkvenih praznikih, ob večjih praznikih, to je žegnanje, celodnevno češčenje, sv. birma ali kaka obletnica gremo tudi »dan pritrkavati«. To pomeni, da začnemo pritrkavati 15 min. predno se zdani.
Pritrkavamo tudi ob drugih praznikih, kot je 1. maj, 7. Julij – občinski praznik, za slovenski kulturni praznik, pred dnevom državnosti, za poročno mašo, kadar se kdo od zvonarjev ženi, ali kadar smo odhajali k vojakom. Vsem pritrkovalcem, pa pritrkavamo tudi ob zadnjem slovesu, to je ob pogrebu.
Zvonarjem in pritrkovalcem ob pogrebu zvonimo ročno, tako da zvonove poganjamo z vlečenjem za vrvi, ( kot smo to pokazali na miniaturne zvonove ob otvoritvi sv. prvenstva v poletih 2010 v Kranjski gori), kar je dobro, da se to znanje ne bi pozabilo, ker se redno zvonjenje zaradi elektrifikacije ne uporablja več.
Ročno zvonimo tudi ob dnevu mrtvih.Od mnogih nastopov, nam bodo najbolj ostali v spominu:Slovenski božični pozdrav Dunaju, ( to je bilo na dan pred plebiscitom 1990), v cerkvi Votivkirche; v največji Avstrijski božjepotni cerkvi Mariazell; ob prvem obisku papeža Janeza Pavla II. v ljubljanski stolnici, (posebnost tega pritrkavanja je, da se pritrkava v dveh zvonikih) in pa drugi obisk papežaJaneza Pavla II. v Mariboru, kjer smo pritrkavali na samem prireditvenem prostoru na Betnavi, na srečanju: Kristus. Upanje Evrope na letališču v Mariazell-u in na srečanju srednje evropskih narodov v Kupresu v Bosni, kjer smo pritrkavali na prireditvenem prostoru, na iste zvonove kot v Mariazell-u, saj so bili le ti takrat podarjeni s strani sedmih evropskih držav Bosni in Hercegovini.
Veseli nas, da je pritrkavanje dobilo mesto med cerkveno glasbo in da so predstavitve pritrkavanja in zvonjenja v mnogih župnijah opogumile mladino, da se zopet navdušuje za to zvrst glasbe.
Za pritrkovalsko skupino
Franc Bonča
Fotografije iz snemanja Sozvočja Slovenije, za namenom izdaje zgoščenke
na temo: Ljudska glasba na Slovenskem in srečanja pritkovalcev v Crngrobu
(fotografije je prispevala mlada fotografinja Ane Kus)
