Sinoda 2021-2023

Sinoda 2021-2023

Križev pot - KALVARIJA

Križev pot Smlednik

Prihajajoči dogodki
Pet, 27 Maj 2022 ob 00:00

Šmarnice 2022

Pet, 27 Maj 2022 ob 17:30

Križev teden - prošnje maše

Ned, 29 Maj 2022 ob 09:00

Srečanje zakonskih jubilantov

Iskalnik
 

Veselje upanja

 
 

5. postni govor SMLEDNIK 8.4.2014

Pri postnih govorih v vaši župniji se letos že petič zbiramo k poslušanju in premišljevanju nekaterih pomembnih delov naše krščanske vere. Seveda ne samo to, ampak kako bi to tudi uresničevali v svojem vsakdanjem življenju. Pri prvem govoru letos sem vam želel povedati, da je Kristus vzrok in cilj našega upanja. To upanje pa v človeku vzbuja optimizem in veselje do življenja. Sveti Pavel v svojem času ugotavlja, da pogani nimajo te dragocene božje kreposti, so brez Boga in brez upanja. Zato je tudi papež Pavel VI. dejal : » Sanjam o Cerkvi , ki je priča upanja in ljubezni.«

Papež na žalost ni mogel reči, da že živi v Cerkvi, ki uresničuje upanje v sodobnem svetu. O njej šele sanja.

Sodobna Cerkev in sodobni svet je torej podoben tistima dvema učencema iz evangelija, ki sta se tistega davnega velikonočnega dne napotila vsa žalostna iz Jeruzalema v približno l 1 km oddaljen kraj Emavs. Tudi lep sveži pomladanski dan, ki sta ga doživljala ob vonju prvih pomladanskih cvetic sredi cipres in smokvenih dreves ni mogel pregnati žalosti iz njunih src. Bila sta še vsa pod vtisom Jezusove obsodbe in mučenja v Jeruzalemu. Potem pa grozna smrt na Kalvariji. Njuna čustva, njuni doživljaji nam dajo misliti tudi na našo pot in tudi na pot našega naroda v tem zgodovinskem obdobju Cerkve. » Mi pa smo upali, da bo on osvobodil izraelsko ljudstvo... » To je razočaranje Cerkve , oprte na upe,ki se ne vrnejo. Zgodba je zelo podobna naši resničnosti, le da naša pot iz Jeruzalema v Emavs traja namesto nekaj ur že več kot 2000let. Vprašanje pa je isto kakor je bilo pri dveh učencih. » Mi pa smo upali, da bo on osvobodil slovensko ljudstvo...« To ljudstvo, ki je stoletja od nekdanje Karantanije trpelo pod tujimi vladarji, se je znašlo kar naenkrat pod lastnimi tirani, ki uresničujejo in trpinčijo z lastno zakonodajo svoj lastni narod. Iz dna srca prihaja ponovno in ponovno vzdih . » Mi pa smo mislili, da bo čisto drugače.« Seveda, saj bi lahko bilo. Imamo vse potrebno, predvsem pa pridne in delovne roke.

Pri naših dveh evangeljskih popotnikih pa se tedaj dogodi nenadna sprememba. Pridruži se jima človek, ki razblini njuno žalost in jima vlije upanje. Začne jima razlagati Sveto pismo, začenši z Mojzesom, potem nadaljuje s preroki, da bi mogla razumeti skrivnostno resnico. » Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo ?«

Kristus, vstali in križani, nam s svojim prikazovanjem učencema v Emavs jasno razodene, da je skrivnost smrti in življenja, da sta križ in vstajenje ključ do razumevanja Svetega pisma in z njim življenje Cerkve. Naše upanje nima trdnosti, če ne temelji na Božji besedi, na skrivnosti Kristusovega križa in njegovega veličastnega vstajenja. Kristus je navzoč v svoji Cerkvi kadar se bere Sv. Pismo. Njegovo druženje s učencema na poti v Emavs kaže na neizrekljivo gotovost tega, da je on sam z nami tudi na poti zgodovine , kakor luč, ki razsvetljuje in ogenj, ki greje srca. Morda je sedaj tudi za naš narod napočil ta trenutek ko se nam na naši zgodovinski poti pridruži skrivnostni sopotnik Vstali Kristus.

V krčmi, v gostilnici, ko ta skrivnostni sopotnik prelomi kruh, so se oči učencema odprle in prepoznala sta Jezusa. Samo z očmi vere more Cerkev prepoznati Jezusa.

Jezus je učencema podal evharistični kruh in z njim vstopil v njuno srce. Ni bil samo pred nima, sredi med njima, od tedaj je bil v njima. Pojavila se je ljubezen, ki je bila sposobna spremeniti njuno življenje.

Na poti v Emavs nam učenca kažeta pot z evharistijo in božjo besedo. Podpira pa ju seveda Jezusova navzočnost.

Evangelist Luka nadalje poroča v svojem evangeliju : » Vstala sta in se še tisto uro vrnila v Jeruzalem.« Moč Jezusove navzočnosti je naredila čudež. Vrnila sta se po isti poti, vendar s srcem polnim veselja, da bi bila pričevalca, oznanjevalca tega kar sta doživela. V polnosti sta doživela navzočnost Jezusa med seboj, prijateljstvo Vstalega od smrti. veselje so si sedaj vzajemno podarili drug drugemu.

Tisti, ki so bili v dvorani zadnje večerje, so dejali : » Gospod je resnično bil obujen in se prikazal Simonu.« Učenca iz Emavsa sta to potrdila in povedala, kar se jima je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha. (Lk 24,33-35)

Dogodek iz Emavsa nas spominja na veselo resničnost krščanske skušnje : stalna navzočnost vstalega Kristusa v Cerkvi. Živa in resnična navzočnost v Božji besedi in evharistiji, pa tudi v ljudeh, v ubogih (kakor rad naglaša sedanji papež Frančišek), v vsakem bratu. že 2000 let Cerkev živi iz Kristusove navzočnosti. Ko gleda v prihodnost ima upanje zaradi njegove obljube : » Jaz sem z vami vse do konca sveta. » (Mt 28,20) Mi pa moramo biti priče njegove navzočnosti in tega upanja. Kako moramo biti res veseli tega zaupanega nam poslanstva.

Pri teh pridigah smo bili nekoliko skupaj na tej poti v Emavs. Odslej moramo biti pričevalci upanja.

Z učencema v Emavs se vračajmo k pristnemu duhu evangelija. Poglejmo : Na poti v Emavs jima je skrivnostni sopotnik začel razkrivati samega sebe z razlago Svetega pisma. Sveto pismo mora tudi nam postati knjiga spremljevalka in prava in zaupna prijateljica. Spominjam se pokojnega nadškofa Alojzija šuštarja,kako je pripovedoval dogodek z nekega potovanja z vlakom. V kupeju je sedel skupaj s evangeličanskim duhovnikom. Vzela sta v roke sveto pismo, da bi dobro izkoristila čas z branjem med potovanjem.

Nadškof nadaljuje. Opazoval sem tega duhovnika in njegovo sveto pismo, ki je bilo zelo obrabljeno in vse popisano in podčrtano kjerkoli je duhovnik obrnil liste. Moje sveto pismo pa je bilo lepo, nič obrabljeno in ne podčrtano, kakor bi bilo novo. Postalo me je sram pred tem protestantskim duhovnikom, ki tako uporablja sveto pismo, da je vse zdelano. Da, dragi verniki, sveto pismo je treba uporabljati, da bo z mano vred nekoč zdelano in obrabljeno.

Takšno je šele pravi dokaz, da je Sveto pismo bilo res božja beseda, ki mi je v življenju dajalo prave in koristne nasvete. Evharistija ali sveta maša pa je pravi kažipot življenja. Prepričan sem, da ne jaz, ne naš narod ne bomo vzdihovali na naši poti, če bomo cenili in živeli predvsem z nedeljsko sveto mašo : Zatrdno vemo in prepričani smo, da so evharistične mašne skrivnosti izvir našega upanja in resničnega veselja.

ŽELIM VAM VESELO IN BLAGOSLOVLJENO VELIKO NOČ, POLNO NEPREMAGLJIVEGA ZAUPANJA V LEPO PRIHODNOST !!! Amen

Anton Rojc