ISTEGA TELESA IN ISTE KRVI S KRISTUSOM

3. postni govor SMLEDNIK 25. marec 2014

V letošnjem maju se bodo v Rimu zopet zgrnile množice kristjanov celega sveta. Nekdanji papež blaženi Janez Pavel II., ki se ga še vsi z veseljem spominjamo, saj je kar dvakrat obiskal Slovenijo, bo skupaj s papežem Janezom XIII. razglašen za svetnika. Janez Pavel II. je bil karizmatičen papež, predvsem pa svetniški, ki je v Cerkev prinesel marsikaj novega, med drugim je dopolnil molitev rožnega venca z petimi desetkami, katere je poimenoval svetli del rožnega venca. Peti desetki je dal naslov : ki je postavil sveto evharistijo.

Dal nam je torej možnost, da se v tej desetki približamo dvorani zadnje večerje, ko Jezus dopolni judovsko velikonočno večerjo s postavitvijo sv. Rešnjega telesa in Rešnje Krvi. In vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »To je moje telo, ki se daje za vas.« Prav tako je po večerji vzel tudi kelih in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas. (Lk 22,19-21) Pri tem so učenci gotovo onemeli, saj njihova več kot tisočletna tradicija praznovanja pasque ali velikonočne večerje ni poznala teh besed. Sedaj pa sledi še bolj nenavadno naročilo : »To delajte v moj spomin.« (Lk. 22,19). Začudenim učencem tudi reče: » Vzemite to in si razdelite med seboj.« (Lk. 22,17). Posoda s posvečenim kruhom gre od rok do rok, kelih s posvečenim vinom si podajajo iz rok v roke. Zapomnili se bodo naročilo. To delajte v moj spomin ! Zapomnili smo se do današnjih dni. Še neka trenutkov in v tej cerkvi bodo ponovljene te naročene besede. Ali se jih zavedamo ? To bo božje, Kristusovo telo in v tem kelihu bo njegova resnična Kri. Če bi se tega vsi res zavedali bi bila tudi ta vaša velika in veličastna cerkve vedno premajhna.

Že zadnjič sem omenil vietnamskega škofa Van Thuana, ki je bil v komunističnih zaporih zaprt 14 let, celih 9 let je prebil sam v samici. Kaj je v takšnih razmerah njemu pomenila sveta maša in Kristusovo naročilo : To delajte v moj spomin naj škof sam pove, ko je prišel na svobodo:

Jezus hoče, da bi Cerkev izvrševala spomin nanj in živela njegova občutja prek njegove žive navzočnosti : »To delajte v moj spomin« (prim. 1 Kor 1,24). Vračam se k svoji izkušnji. Ko sem bil aretiran, sem moral oditi takoj, praznih rok. Dan pozneje mi je bilo dovoljeno, da sem pisal svojim in prosil za najpotrebnejše stvari : oblačila, zobno pasto... Pisal sem • »Prosim, pošljite ni nekaj vina, kot zdravilo zoper želodčne bolečine.« Moji domači verniki so takoj razumeli.

Poslali so mi majhno stekleničko vina za mašo z napisom : » Zdravilo zoper želodčne bolečine«, in hostije, skrite v svetilki zoper vlago.

Policija me je vprašala:

- Ali vas boli želodec?
- Da.
- Tu je nekaj zdravila za vas.

Nikoli ne bom mogel izraziti svojega velikega veselja : vsak dan sem s tremi kapljami vina in eno kapljo vode na dlani roke maševal. To je bil moj oltar in to je bila moja katedrala ! To je bilo pravo zdravilo za dušo in telo : »Zdravilo nesmrtnosti, protistrup za to, da bi ne umrli, temveč bi imeli zmeraj življenje v Jezusu,« kot pravi Ignacij Antiohijski.

Vsakokrat sem imel možnost razširiti roke in se pribiti z Jezusom na križ in piti z njim najgrenkejši kelih. Vsak dan ko sem izgovarjal besede posvetitve , sem z vsem srcem in vso dušo potrjeval novo zavezo, večno zavezo med mano in Jezusom prek njegove krvi, ki se je mešalo z mojo. To so bile najlepše maše mojega življenja.

Tako sem se v zaporu leta dolgo hranil s kruhom življenja in kelihom zveličanja.

Ciril Jeruzalemski lepo pravi : »Na osnovi evharistije postajamo istega telesa in iste krvi s Kristusom«. To je neločljiva simbioza , medsebojna neločljivost povezanosti : on živi v meni, ostaja v meni, deluje po meni. Sv. Leon Veliki pravi : Deležnost Kristusovega telesa in njegove krvi ne povzroča nič drugega, kakor da prehajamo v to, kar prejemamo.

V zaporu sem začutil, kako v mojem srcu utripa Kristusovo srce samo. Čutil sem, da je moje življenje njegovo življenje in da je njegovo življenje moje.

V prevzgojnem taborišču smo bili razdeljeni na skupine po petdeset oseb; spali smo na skupnem ležišču, vsak je imel pravico do petdeset centimetrov prostora. Posrečilo se nam je doseči, da je bilo z mano pet katoličanov. Ob 21,30 je bilo treba ugasniti luč in vsi so morali iti spat. V tistem trenutku sem se sklonil na postelji in obhajal mašo, na pamet, obhajilo pa sem delil za zaveso. Izdelali smo celo vrečke iz papirja od cigaretnih zavitkov, da smo hranili presveti zakrament in ga nosili drugim. Jezus v evharistiji je bil vedno z mano v srajčnem žepu.

Tako je mračnost zapora postala velikonočna luč. Zapor se je spremenil v veroučno šolo. Katoličani so krščevali svoje tovariše in postajali njihovi botri. Postajala je priložnost za medverski dialog, ki je vzpostavil razumevanje in prijateljstvo z vsemi. Tako je Jezus postal — kakor je govorila sveta Terezija Avilska- »naš resnični tovariš v presvetem zakramentu.«

Nekaj podobnega sem doživljal tudi jaz, ko sem služil vojake v tedanji jugoslovanski armadi. Seveda nam je bilo prepovedano iti v cerkev, pa je vsaj katoliške cerkve v tistem majhnem mestecu na romunski meji tudi ni bilo. Pač pa so v kraju živele tri katoliške družine, katere je na vsakih nekaj mesecev obiskal misijonar, ki je bil po rodu slovenski duhovnik. V tamkajšnjem garnizonu, čeprav ni bil velik nas je služilo 12 bogoslovcev iz raznih krajev Jugoslavije. Zvedeli smo, da bo prišel misijonar in da bo maša v eni izmed družin. Na skrivnem smo eden po eden v časovnih razmakih prišli v to katoliško hišo.

Po daljšem času smo v hišni veži lahko opravili sveto spoved in nato skupaj s tremi družinami v prepolni sobi doživeli radost in veselje svete maše. Prejeto obhajilo je bilo tisto veselje za katero pravi škof Van Thuan, da je bila prava velikonočna luč. Drug za drugima smo se porazgubili v okolici, da nas ne bi videle oči vojaške policije. Še danes mi zveni v ušesih eden izmed evangelijev : Jezus pomiri vihar na morju : Pristopili so k njemu, ga zbudili in rekli :«Gospod, reši nas! Izgubljeni smo!« Dejal jim je : »Kaj se bojite, maloverni?« Tedaj je vstal, zapretil vetrovom in jezeru in nastala je globoka tišina. (Mt 8, 25-27)

Škof Van Thuan pravi, da se je tedaj v zaporu večkrat spomnil besede mučencev iz Abitene (4 stoletje), ki so dejali : » Brez Gospodovih skrivnosti (to je brez evharistije) ne moremo živeti. V vseh časih in še posebej v časih preganjanja je bila evharistija skrivnost življenja kristjanov; hrana pričevalcev, kruh upanja.

Pisatelj Evzebij iz Cezareje poroča, da kristjani niso opuščali obhajanja svete maše niti sredi preganjanj : >> Vsak kraj, v katerega smo šli, je za nas postal kraj obhajanja evharistije... naj je to bilo taborišče, puščava, ladja, gostilna, zapor...« Tudi Knjiga mučencev dvajsetega stoletja je polna ganljivih pripovedi o skrivnem obhajanju evharistije v koncentracijskih taboriščih. Kajti brez evharistije ne moremo živeti božjega življenja.

Drugi Vatikanski cerkveni zbor je črpal v stoletnem izročilu Cerkve in osvetlil različne načine Kristusove navzočnosti v svetu.

Jezus je v Cerkvi na poseben način navzoč v bogoslužnih opravilih, predvsem pod obema evharističnima podobama. V tej evharistiji smo eno samo telo, v polnosti solidarni in v polnosti razdajani kot kruh življenja za svet, kot znamenje upanja za človeštvo.

In ta Emanuel-Bog z nami je začel svoje poslanstvo živega kruha med nami z učlovečenjem kar se z današnjim praznikom Gospodovega oznanjenja spominja in veseli vsa Cerkev.

En sam kruh, eno samo telo. O čudoviti dar!

Ni prehvaliti mogoče!

AMEN. Anton Rojc